Trideset sužnjev išče junaka za dvoboj
| ← Kako odkupnino je ban naložil Mihajlu | Trideset sužnjev išče junaka za dvoboj Tolovaj Mataj in druge zgodbe Fran Milčinski |
Zakaj se je razsrdil stari Duralaga → |
| |||||||||||||||
Trideset sužnjev išče junaka za dvoboj
Žalostno krdelo tridesetih sužnjev si je razdelilo zemljo, da poišče boriškemu banu dostojnega junaka. Polovica je ubrala pot proti soncu, polovica pot za soncem. Kamor so prišli, jokal se je narod krščanski in turški, ko jih je gledal potrte od hude temnice, z železnimi okovi, pripetimi jim čez rame in prsi, in je čul iz njih ust muko, ki so jo prestali, in bojazen, da se jim bo v muko vrniti.
Tista polovica, ki je hodila proti soncu, ni imela sreče.
Častito so jih sprejemala mesta. Glavarji so jim nudili prc nočišča in jih gostili. Sklicevali so zbore, na zborih so čitali pismo boriškega bana in njegov poziv in usodo nesrečnih sužnjev, ako se pozivu ne odzove junak.
Poslušali so zborovalci, stiskali pesti in si brisali oči. Ko pa so culi do konca, so klonili glave: Mi nismo junaki, čevljarji smo in krojači.
Ustavljalo se je nesrečno krdelo s pismom in prošnjo tudi na trdnih gradovih, gnezdih junaštva. Častit jim je bil povsod sprejem, nečastit odgovor. »Boriški ban je moj pobratim,« je dejal ta, »boriški ban je nasilnik,« je dejal drugi, »ne kaže, da si nakopljemo njegovo sovraštvo.« Kar so iskali, niso našli.
Tako so potovali od mesta do mesta, od gradu do gradu; Icmnelo jim je lice od poti in sonca, bledelo jim je lice od žalosti m skrbi. S strahom so se izpraševali, ali tudi njihovim tovarišem, ki jim je pot sledila za soncem, ni sreča milejša.
Pa je tudi tej drugi vrsti potekal čas brez uspeha.
Že so prepotovali več nego polovico krajine, rasla jim je utrujenost, kopnelo jim je upanje. Pripeljala jih je pot v poglavitno mesto. Polno je bilo bogastva in sijaja, srečavali so obilen moški svet v prekrasnih junaških oblekah, dragoceno orožje mu je viselo ob boku, mu je tičalo za pasom. In sužnjem so oživele nove nade v srcih.
Glavarju je bilo žal bednih bratov, zbral je zbor, prebral pismo, klical je v zbor: »Sivi moji sokoli, culi ste pismo bori-škega bana. Kateri ste, ki sprejemate banov poziv, da izberemo izmed vas tistega, ki se mu bo postavil na junaški dvoboj? Ne bojte se ne bana ne dvoboja! Komur ni od Boga zapisano, da umre, ne bo padel v boju. Po vsej zemlji bo šlo njegovo ime, se bo pela njegova slava.«
Mladeničem so igrali beli prsti ob dragocenem orožju, usta so jim molčala.
Glavarju so udarile solze v oči: »Mar je kuga gospodovala pri nas in iztrebila vse junaštvo, ki je njega dni slovelo v našem mestu? Ubil vas Bog!«
Vzel je ujetnike s seboj v svoj dvor, lepo jim je postregel, lepo jih je prenočil, še lepše jih tolažil.
Drugo jutro so se poslavljali tožni, obupajoči: »Zastonj nam bo pot, sovražna nam je sreča! Da se sklonimo k mrzlemu vrelcu, vrelec bi usahnil; da se dotaknemo bora, veje bi se mu posušile. Kjer se oglasimo, ugasne junaštvo.«
Glavar jim je svetoval in jih učil: »Dragi moji bratje, sužnji nebogljeni! Ako me hočete ubogati, ne hodite po mehkužnih naših mestih, v mehkužju ne uspeva junaštvo. Krenite na kršno mejo, tam živi rod kršan, vajen je boja, niti ponoči ne odlaga orožja, bojeviti konji mu stoje pri jaslih, tam najdete svojega junaka.«
Žalostna četa se je dvignila, zadnje svoje nade je nesla na svetovano pot. Hodila je in hodila, da je prišla na kršno mejo, o mraku je dospela v mesto, obdano je bilo s trdnim zidovjem.
Oglasili so se pri glavarju, sivo je imel glavo, zlato je imel dušo, sprejel jih je kakor oče svojo deco.
Ukazal je slugom, da so jim oprali trudne noge, in pogostil jih je s kruhom in mesom in starim vinom. Potem jih je poslušal in jim odgovoril: »Ko se jutri opoldne zbere v svetišču narod, da se pokloni Bogu, ukazal bom, da zapro mestna vrata. Nikdo ne bo zapustil mesta, vse, kar nosi orožje, naj posluša banovo pismo. Hrabri so naši možje in mladeniči in ne plašijo se boja. Toda o boriškem banu gre glas in gre pesem, da ga še ni premagal junak. Zaupajte v Boga in jutrišnji dan!«
Napočil je drugi dan, sonce je premerilo pol svoje poti, zbral se je narod, da se klanja milemu Bogu. Glavar je ukazal in so se zaprla mestna vrata. Sveto opravilo se je končalo, usula se je množica iz božjega hrama. Tedaj so zatrobili glavarjevi glasniki in pozvali vse, kateri nosijo orožje, da pošto je in počakajo.
Vrh stopnic, vodečih v božji hram, je stopil sivi glavar, ob strani so se mu postavili bedni sužnji z okovi. Umolknila je množica in glavar je čital pismo boriškega bana, za pismom je govoril: »Junaki, glejte nebogljene sužnje! Četrti teden že hodijo s pismom od mesta do mesta, od grada do grada, rok jim poteka, še niso našli junaka za dvoboj z boriškim banom. Zadnje upanje jih je prignalo semkaj med nas. Ali naj jim je bila zastonj dolga mučna pot na kršno našo mejo? Jaz sem starec, osivela mi je glava, opešala mi je roka, kar bi hotel, tega ne morem. Toliko vas gledam, čilih in krepkih — ali ni mati rodila junaka, ali ni sestra na čistem deviškem krilu vzgojila brata, ki ne bi trepetal pred banovini imenom in bi sprejel njegovo pismo in njegov poziv? Ako mu pomaga mili Bog, da v boju premaga bana, trideset sužnjev bo rešil s svojim junaštvom. Pa da mu je sojeno, da na bojišču pade, vendar bi sužnjem zasijala prostost. Vsem nam je zapisana smrt, a njegova smrt bi bila plemenita in častita, hidesetim bi prinesla življenje.
Tako je govoril sivi glavar in tresel se mu je glas. Proseče se mu je oziralo oko po narodu, plaho se mu je pokrivalo s solzami: junaki so povešali poglede pred imenom bonskega bana, a rdeča kri jim je stopala v lica in jim pisala lastno sramoto.
Zaječalo je petnajst sužnjev.
Tedaj se je izmed naroda oglasil mladenič, ob uzdi je držal konja s temno dlako, s črno grivo, nemirno je kopitala iskra žival: »Kaj molčite, junaki? Mar niste culi banovega poziva, glavarjevih besed? Kadar sedite v krčmi in naokoli podajate čašo, se vsak glasno ponaša, kakšen je junak, koder sevajo sablje, koder padajo glave. Sedaj le je čas, da svetu dokažete hvaljeno svoje junaštvo. Dragocena vas vabi nagrada: prostost tridesetih nesrečnih sužnjev.«
Nikdo se ni odzval; oči so imeli pri čižmah in ostrogah. Bridko je zavekalo petnajst sužnjev.
Mladenič ob konju črnogrivem je dvignil svoj glas: »Ko drugi molčite, ki ste boljši, se oglašam jaz: sprejemam pismo boriškega bana, sprejemam junaški dvoboj, pomagaj mi Bog in sreča junaška!«
Zaihteli so sužnji od veselja, odleglo je množici od sramote in zavriskala je od ponosa. Umaknila se je mladeniču, da je s konjem stopil pred glavarja, sprejel iz njegovih rok banovo pismo.
Sivi glavar ga je objel in poljubil: »Bog ti plačaj, junaško dete! Govori, kdo si in odkod?«
Mladenič je odgovarjal: »Meho sem Duralagič, edinec starega Duralage, pod brdom zunaj mesta stoji naš dom.«
Glavarju je zasijalo lice: »Slavne si krvi. Pozdravi mi Duralago, svojega očeta! Bog ga ljubi, dal mu je tebe za sina.«
In še je zaklical glavar in glas mu je bil mlad in svež: »Starina sem in nisem za junaški dvoboj. Toda spremim te v beli Borič, moj sinko, da vidi boriški ban, kako te častimo junaka.«
Tristo se je oglasilo mož, starih, veljavnih, da gredo z njima.