Kakor pravo, tako zdravo.

← Jelen, riba in ptič.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Bodi zadovoljen. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kos so svetniki hodili po zemlji, so šli nekoč Bog, sv. Peter in sv. Pavel skupaj in prišli k siromaku, ki je imel majhen vinograd in v njem kočico. Pa ga poprosijo, naj bi jim nabral grozdja, da bi jedli. Siromak precej vzame canjico, pa ide k trsu, ki mu je rodil najboljše grozdje, in začne trgati, ali Bog zakliče iz koče: »Nečem od tam, ampak natrgaj mi z onega sosedovega trsa.« Ali siromak mu odgovori: »Kakor pravo, tako zdravo; jaz tega ne morem storiti, dokler sem živ.« Zopet mu reče Bog: »Ali pojdi na moj odgovor! Kdo te bo neki videl?« Siromak zopet odgovori: »Kakor pravo, tako zdravo. Ako ne vidijo ljudje, vidi Bog. Jaz tega za glavo ne morem storiti; ampak bodite zadovoljni z mojim.«

Svetniki nato umolknejo, sedejo ž njim za mizo in jedo grozdje, potem vstanejo, da bi odšli, in poprosijo siromaka, naj bi jih privedel na pot. Starček precej vstane in se obrne, da bi jih spremil; ali ko se obrne od koče, vzame Bog goreč žarek, pa ga vtakne v streho. Starček jih privede na pot. Ko se poslavljajo, pogledajo na siromakovo kočo, ali ta je vsa v plemenih.

Starček odhiti v svoj vinograd, in svetniki vprašajo Boga: »Gospod, kaj se je pregrešil ta siromak, da si mu zažgal še to ubožno kočico? Vidiš, da se še po tebi ni dal pregovoriti v greh?«

Bog jim odgovori: »Prav zato sem mu zažgal kočo, ker je siromak in poštenega srca, prav dela in dobro misli. V oni koči so nekdaj prebivali hudobni ljudje, pa so zakopali silo blaga pod njen prag. Ti hudobneži so pomrli, in za blago ne ve nihče kakor jaz sam. Ta gospodar je služil svojega gospodarja vso mladost verno in z velikim trudom, preden si je prislužil to mestece. Pa je bil zadovoljen s tem, kar je imel, da bi mesta, kjer stoji koča, nikdar ne prekopal; ali zdaj ga bo moral prekopati ter bo našel, kar je zaslužil pred Bogom.«

Svetniki nato postoje, da vidijo, kaj bode. Siromak se vrne. Videč, da mu je koča zgorela v prah, bridko vzdihne in reče: »Hvala Bogu tudi za ta dar! Kakor pravo, tako zdravo!« Pa vzame motiko, da bi razgrebel pepel. Kakor mahne z motiko, zadene ob sodec, ga izvali iz tal in najde v njem silno blaga. Ugledavši to blago, se obraduje, vzdihne in reče: »Hvala Bogu za njegov dar! Kakor pravo, tako zdravo!«

S tem blagom je sezidal na istem mestu veliko poslopje in je potem glavaril onim, katere je bil zvesto služil v mladosti.

Iz Sketove »Čitanke« I.