Katul 10

← Katul 9

Pesmi (Katul) - X Katul

Katul 11 →

Prevedel Marko Marinčič; prevod je bil objavljen v zbirki Katulovih Pesmi: Gaj Valerij Katul, 2000.

Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Po forumu brezdelno sem postopal,

ko Varus me povabi k svoji dragi.

Takoj sem videl: cipica. In vendar,

bila je duhovita, kar prikupna.

Ko prideva, beseda dá besedo,

in že se menimo o vsem mogočem.

Nanese tudi na Bitinijo,

in če iz nje potegnil sem kaj cvenka.

Povedal sem resnico: dandanašnji

še pretor se kaj klavrno podmaže,

tem slabše spremstvo, zdaj kadar pretor

je peder, ki požvižga se na spremstvo.

»Gotovo« rečeta, »si si omislil

vsaj nekaj tamkajšnje značilne robe,

nosačev za nosilnico.« A jaz,

da bi na deklico napravil vtis,

začnem: »Tako slabo pa mi ne gre!

Res sem naletel na zanič provinco,

a osem mišičastih mož – malenkost!«

(Imel pa nisem niti enega,

ki bi na rame mu lahko naložil

svoj stari in polomljeni ležalnik.)

A ona, kot vlačugarki pritiče,

me že prosjači: » Daj, Katul, posodi

mi jih za hip, da me odnesejo

do Sarapeja.« Jaz pa: »Čakaj, čakaj,

ali sem rekel, da so moja last?

Ne, zmotil sem se: Gajus Kina, ta je,

ki si jih je v Bitiniji nabavil;

a prava reč, njegovi ali moji,

lahko jih uporabljam kakor svoje.

Si res tako neznosno pikolovska,

da pregrizuješ sleherno besedo?«