Kazen za kletev

← Kaznovana posurovelost

Narodne pripovedke iz Mežiške doline Kazen za kletev Vinko Möderndorfer (1894)

Ne smej se vragu →

Izdano:	COBBIS 2830133
Viri:	COBBIS 2830133
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pri Veselku pod Plešivcem je služil hlapec, ki je vedno klel. Pri vsaki besedi in vsaki priložnosti je rabil takšne kletvice, da se je moral vsak pobožen človek križati, če ni hotel,da ga zadene božja kazen. Domačini so preklinjevalca svarili, toda zalegla ni grožnja niti dobra beseda, dokler ga ni izučila huda izkušnja.

Pod Veselkovo hišo je gola, strma planota. Nekega večera je prišlo do grešnega moža, ga nosilo vso noč po strmini in venomer govorilo: »Putka moja dolgo ne poje, putka moja dolgo ne poje!« Nosilo ga je tudi dolgo, dokler ni petelin zjutraj prvič zapel. Mož je pa bil zjutraj tako utrujen, da je moral dopoldne počivati. Popoldne se je pa zopet spozabil in klel. Imel je vsako noč nadlego, dokler se ni popolnoma odvadil preklinjanja.

V Fridrihovem rovu je delal delavec, ki je vedno preklinjal. Tovariši so mu prigovarjali, naj ne kolne tako, a zaleglo ni nič. Nekoč je prišel k njemu čuden mož in ga vprašal, zakaj vedno preklinja. Delavec je neznanca debelo pogledal in mu rekel, da kolne zaradi ega, ker mu gre potem delo hitreje izpod rok. Neznanec je rekel delavcu, naj le kolne, če je tako. Od takrat delavec ni več klel.