Ne smej se vragu
| ← Kazen za kletev | Narodne pripovedke iz Mežiške doline Ne smej se vragu Vinko Möderndorfer (1894) |
Kdaj bo sodni dan? → |
| |||||||||||||
Živel je puščavnik, ki se je v svoji mladosti zaobljubil, da živeti po predpisih vere, da se ubrani greha in si zasluži večno življenje. Da bi ga svet ne pohujšal in spravil s pravične poti, je zapustil dom in se umaknil posvetnemu življenju v puščavo. Doma je imel vsega v izobilju. Živel je v lepi hišici, ki jo je obdajal prelep vrtiček, spaval je v pernicah. Ko se je prebudil, pa je že bila na mizi kava, ob skodelici pa zvrhan kronik maslenk. V puščavi mu je nadomestovala hišico vlažna votlina v skalovju in na njenih stenah se je zbirala golazen in mrčes. Še božje sonce je opoldne komaj za trenutek posvetilo na samotarčev prag. Vsako jutro si je moral sproti poiskati hrano. Pregrešno se mu je zdelo, da bi moril živali in se nasitil od njih mesa, hodil je rajši po cele ure, da si je nabral sladkih koreninic. Skušal je biti popoln, zato se je oblačil v raševino, da je čutil pri vsakem koraku in pregibu pekoče bolečine, ker se je raševina drgnila ob kožo. S tem življenjem in z vedno molitvijo si je pridobil milosti za polsvetnika in med ljudi je šel glas o njegovih čudežih. Po več letih, ko je bil že starec s sivo brado, ko so mu že izpadali lasje in so ga zapuščale telesne moči, mu je vsak dan nosil hrano njegov angel varuh. Seveda je bila ta hrana boljša od prejšnje.
Puščavnika pa je le skrbelo, kako neki skrbijo ljudje iz njegovega rojstnega kraja za večno življenje. Zelo se je užalostil, če je pomislil, da bi v večnem veselju ne srečal domačinov in moral tudi tam živeti v samoti ali pa med samimi tujci.
Napotil se je v rojstno vas in krenil v prvo gostilno, iz katere je slišal godbo. Pa je omahnil takoj na prvi stol, ko je zagledal v gostilniški sobi v plesu vrteče se pare, od pijače razžarjene obraze in še druge pohujšljive prizore.
Ko si je nekoliko opomogel iz omedlevice, mu je zavoljo njegove svetosti bila dana milost, da je videl edini izmed vseh prisotnih od mizi v koru sedečega Vraga, ki je z zadovoljnim smehom zrl na plesalce. Kadar je kdo prav močno zaklel. ali se drugače nespodobno obnašal, s je tako nasmejal, da so se mu usta razširila do ušes, oči pa zažarele kakor oglje v kovačnici ob pišu iz meha. Hudobec je imel pred seboj oslovsko kožo, na katero je napisal vsako, zaradi v gostilni storjenega greha zapadlo mu dušo. Rogač je pisal, puščavniku se je pa krčilo srce. Računal je in vzdihoval: »Niti en domačin ne bo gledal božje slave v nebesih.« Z motnim očesom je gledal dekleta, ki je imelo skoraj angelski obraz, a je opravljajo pregrešni posel natakarice, se ljubeznivo smehljalo plesalcem in največkrat rat plesalo. Gledal je Vraga, kako mu mora biti dobro pri srcu, da prehaja tudi ta lepa duša vedno bolj in bolj v njegove kremplje. Rogač pa niti ni veliko gledal nanjo ter samo pisal in pisal. Končno je napisal že toliko grehov in toliko duš, da je postala koža premajhna. Zarežal se je tako, da na njegovem ostudnem obrazu sploh ni bilo več videti ušes, temveč je zijala samo široka odprtina – mali pekel. Vzel je del kože v gobec, v drugi del pa je zasadil svoje kremplje in vlekel kožo v gobec, v drugi del pa je zasadil svoje kremplje in vlekel kožo, da bi jo raztegnil in dobil še kaj praznega prostora. Potegnil je z vso vražjo močjo, pri tem pa mu je zdrsnila koža iz gobca in Rogač je butnil v glavo s tako silo v zid, da so švigale iskre. Puščavnik se je Rogačeve nezgode tako razveselil, da se je prav iz srca nasmejal.
Z zadoščenjem, da tudi Vragi trpe pri svojem poslu, je zapustil puščavnik pohujšljivi kaj in se vrnil v puščavo. Prepričan je bil, da v nebesih ne bo videl tako veselih ljudi, ker Hudobca pšenica predobro zori.
Drugi dan mu je prinesel angel zopet kosilo in ga vprašal, kje je hodil in zakaj je tako žalosten. Puščavnik mu je vse povedal in potočil, da mu je hudo, ker ne bo videl v raju nobenega domačina in tudi ne onega dekleta,ki je videti tako lepo in nedolžno. Angel ga je vprašal, če mu je toliko na tem, da bi zvedel, kako bo s pregrešnim dekletom na onem svetu. Ko je puščavnik pritrdil, je pogledal angel v knjigo in rekel: »Sedela bo v bližini božjega trona.« »A, a!« Tako, ona je vendar grešila!« mu je segel v besedo puščavnik. Angl pa mu je pojasnil: »Zato se je tako dobrikala, sladko smejala in nežno vedla, ker je to njen kruh, in da je večrat plesala. Saj včeraj niti enega plesa ni izpustila, v čevljih pa je imela pesek in boso nogo. Delala je s tem težko pokoro.«
»Če ima dekle tak zaslužen prostor, kje ga pa imam tedaj jaz, ki sem delal tako dolgo, mučno pokoro?« je vprašal puščavnik. Angel mu je odgovoril: »Ti imaš zelo zelo pošteno življenje za seboj, skoraj si že svetnik. Nazadnje si se pa le škodoželjno nasmejal Hudobcu, ko mu je kože zmanjkalo. Kot posvetnik si bil še Vragu škodoželjen, in to še na večer svojega življenja, ko ti je živeti samo še minuto. Zaradi tega boš pogubljen.«
Puščavnik se je zgrudil in izdahnil dušo, a upati je, da je vendar ni odnesel Rogač, ker mu je že prej kože zmanjkalo.