Kje so doma dobri možje

Kje so doma dobri možje Zdravko Duša

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Marina je danes zelo zaskrbljena. Kadar je Marina zaskrbljena, hodi za mamo in se ji skoraj prilepi za pete.

»Kam gre spat Božiček?« jo zanima.

»Ne vem, najbrž odide nekam daleč na sever,« pravi mama. »Jeleni s sanmi pridejo ponj in ga odpeljejo.«

Marina ve, da to ni res. Videla je Božička, ko se je pripeljal s sivim avtom. V njem so bili še trije Božički. To je bilo popoldne, ko sta šli z mamo v cerkev, na Miklavževo urico.

Miklavž je imel čisto drugačno kapo kot Božički: visoko in zlato. Tudi velika palica, ki jo je držal v roki, se je zlato pobliskavala. Za njim na oltarju so gorele lučke.

»Marina Bećirević!« je poklical.

Mama jo je nalahno potisnila. »Pojdi gor,« je rekla. »Miklavž ima nekaj zate.«

Marina je stopila naprej in obstala pred Miklavžem. Ta se je sklonil k njej, da jo je požgečkala po čelu njegova bela brada.

»A imaš rada bonbone?« je vprašal Miklavž.

»Imam, ampak danes sem jih že preveč pojedla,« je rekla Marina.

Miklavž se je začudil. »Takih otrok pa ne poznam, ki bi pojedli preveč bonbonov. Vsi bi jih radi še. Koliko je to – preveč?« Razširil je prste. »Koliko? Toliko?«

»Zakaj pa nimaš rokavic?« ga je vprašala Marina. »Dedek Mraz ima rokavice. A tebe nič ne zebe?«

»Ne, nič me ne zebe,« je rekel Miklavž. »In tebe tudi ne, ti si tudi brez rokavic.«

»Moje rokavice ima mami. Tamle je.« Marina je pokazala proti vratom, kjer je stala mama.

»Aha, pridna. No, potem pa le pojdi k njej. In pridna bodi, Marina, boš?«

Marina se ni premaknila.

»A mi ne boš dal bonbonov?« je vprašala. »Za jutri. Danes sem jih že preveč pojedla.«

»Aha!« je rekel Miklavž. In je segel v vrečo. Ven je potegnil veliko vrečko bonbonov. Marina je pogledala mamo. Mama je pokimala.Marina je vzela bonbone od Miklavža in stekla k mami.

»Daj, greva!« je zasitnarila Marina.

»Počakaj,« je rekla mama, »da Miklavž razdeli vsa darila.«

»Pa saj ne deli več,« je rekla Marina.

Mama je pogledala proti oltarju. Miklavža res ni bilo tam. Bel angel je dajal otrokom bonbone.

Ko sta šli iz cerkve, sta se pred vrati skoraj zaleteli v Miklavža, ki se je stiskal v kot, kakor da se skriva.

»No, naj ti pove Miklavž, da ni lepo, če si sitna v cerkvi,« je rekla mama.

»Eh,« je rekel Miklavž, »jaz tudi ne maram biti v cerkvi. Tu ne smem kaditi. Jaz pa bi rad kar naprej kadil.«

Miklavž se je ozrl okrog in hitro potegnil iz cigarete. In je zakašljal.

»Pojdita, da me ne vidijo z vama, pojdita!« je rekel in zamahnil z roko.

Ko sta šli iz cerkve proti domu, je Božiček stal pred nakupovalnim centrom in zvonil z zvončkom.

»A hočeš bonbon, deklič?« je rekel Marini.

»Jaz nisem deklič. Jaz sem Marina punčka.«

»Pridna, Marina punčka. Ná, bonbon.« je rekel Marini.

Marina ga ni vzela. »Ne smem več danes, sem že štiri. To ni dobro za zobe.«

»Vzemi, ga boš pa dala v žep.«

»Vzemi ga,« jo je spodbudila tudi mama.

Marina je sklonila glavo in pogledala v tla. »Ne. Saj mi boš prinesel domov,« je rekla.

»Ne morem,« je rekel Božiček. »Nikamor ne smem. Še takrat, ko me zebe, ne smem nikamor. Jaz moram stati tu zunaj pred trgovino.«

»Ampak zunaj pa lahko kadiš,« je rekla Marina.

»Jaz sem nekadilec. Nikoli ne kadim,« je rekel Božiček. »Lahko pa delam oblačke kar brez cigarete.« In je zaokrožil ustnice in puhnil, da se mu je pred nosom dvignil oblaček sopare.

Marina je poskusila tudi sama. Izdihnila je toplo sapo in potem še enkrat.

»A vidiš, jaz tudi znam!« se je obrnila k Božičku.

Ampak Božiček je ni več videl. Dajal je bonbon fantkoma, ki sta z očijem in mamo ravno prišla iz trgovine.

Zvečer sta z mamo pregledovali, ali imata vse, kar bosta potrebovali za piškote.

To je Marina najraje počela: delala piškote. Ravno sta odpirali vrečko z narisano potico, ko je pozvonilo. Mama je pohitela v predsobo.

»Uuuu, poglej no, kdo je prišel! Marina, hitro!«

Marina je zdrsnila s stola in stekla h kuhinjskim vratom. Na hodniku je stal mož v kožuhu in z belo brado, na glavi je imel kučmo.

»Dedek Mraz!« je vzkliknila mama. »K tebi je prišel, pridi!«

Marina je ostala pri vratih in ni marala naprej. »Pridi, punčka!« je rekel dedek Mraz na hodniku. »Pridi,« je rekla tudi mama. Ampak Marina je gledala v tla. »Dedek Mraz ima nekaj zate!« je rekla mama. Marina je odkimala. Mama se je nasmejala dedku Mrazu. Dedek Mraz je rekel: »No, bom pa šel k drugim otrokom.«

Luč na hodniku je ugasnila. Dedek Mraz se je obrnil in iskal stikalo.

»Pustite, bom jaz,« je rekla mama. Medtem je Marina izginila.

Ko se je mama vrnila v kuhinjo, je Marina že sedela pod mizo in popravljala zajemalko na oranžnem bagru. »Si spet žalostna?« jo je vprašala mama. »A ne maraš dedka Mraza?« Marina je odkimala.

»Mislila sem, da je prišel tati.«

»Tati nocoj ne pride,« je rekla mama.

Tati že dolgo ni prihajal, le včasih je poklical po telefonu. Hotel je govoriti z Marino, vendar je bila Marina ravno takrat zaspana ali žalostna in ni mogla govoriti z njim.

Potem sta delali piškote naprej. A ne dolgo. Spet je pozvonilo, tokrat je bil telefon. Mama je pohitela po stanovanju, da bi ga našla. Iskala je po kavču. Iskala je po mizi med moko in rozinami. Iskala je pod posteljo.

»V kopalnici je,« je rekla Marina.

»Zakaj tega prej ne poveš!« je rekla mama.

Marina ni povedala, ker je hotela, da bi delali piškote. Mama je zmeraj telefonirala zelo dolgo, glasno se je smejala in čisto pozabila na vse drugo.

»Pravijo, da bo grozno snežilo,« je rekla mama Emi po telefonu. Ema je bila mamina prijateljica in sta se z mamo velikokrat pogovarjali. »Aaaaa,« je rekla mama v telefon. »A res! A iz stanovanja te mečejo? Pa saj so nori, zdaj, za praznike? Ja kam boš pa šla?«

Marino je kar naenkrat lulat. »Mami, lulat me!« je zaklicala. Mama je še kar govorila v telefon. »Povej jim, da so te vrgli že iz službe, ne morejo te zdaj še iz …« Marino je tako zelo lulat, da si je morala pokriti ušesa. »Lulaaaaaaaat!« je zavpila in zacepetala z nogami. Mama je odložila telefon.

»A ne znaš sama lulat?« je vprašala Marino.

»Znam,« je rekla Marina, šla v kopalnico, spustila desko in sedla na školjko. Brcala je počasi z eno nogo in si pela.

»Kam je šel zdaj dedek Mraz?« je vprašala čez čas.

»H kakšni drugi punčki, ko ga ti nisi spustila noter.«

Marina je nehala peti. Le še brcala je z nogo sem in tja.

»Kje pa živi?«

»Ne vem. Najbrž kar na velikih sankah. Pripelje se od daleč. Ker mora obiskati vse otroke, se dolgo vozi. V vrečki ima malico, da ni lačen, in včasih se malo zvije na sedežu in zaspi. Ti boš šla zdaj tudi spat.«

»Jaz bom zdaj še cede.«

»Ja, in zobe si boš umila.«

»Potem pa nagrado.«

»Potem dobiš nagrado, ja.«

»Ampak bom spravila za jutri.«

»Tako je. Alo, zlezi v pižamo.«

»Zraven bonbonov od Miklavža bom spravila.«

»Res je, ljubica. Dajva, nocoj greš v svojo sobo.«

»Ampak pogret se grem pa še k tebi, a lahko?«

»Če si boš hitro umila zobe.«

Marina je gledala skozi okno in ni mogla zaspati. Na stropu so se svetile zvezde, ki ji jih je gor nalepil dedi. Zunaj na ulici je bilo čisto tiho, vsi avti so že nehali voziti. Tako tiho je bilo, da bi lahko slišala dedka Mraza, če bi prišel s sanmi mimo. Ali Božička, če bi hodil po strehi in skušal zlesti v dimnik. Ali Miklavža, če bi pocingljal z zvončkom.

Ampak zvezde so sijale, čisto tihe in mrzle. Pod njimi so se na nebo dvigale sence treh visokih brez.

Miklavž pride iz noči, je razmišljala Marina. Božiček pride iz noči. Dedek Mraz pride iz noči. Noč je njihov pravi dom.

Pa zakaj ne živijo skupaj? Če bi živeli skupaj, bi jim bilo prav gotovo lepše. Božiček pred nakupovalnim centrom bi se šel lahko pogret, ko bi ga zeblo v noge. Namesto njega bi stal tam dedek Mraz, Božiček pa bi lahko v miru spil čaj. In Miklavž bi lahko mirno odšel na cigareto, če bi ga kdaj nadomestil Božiček. Kadar bi se dedek Mraz vozil okrog že čisto predolgo, bi se Božiček in Miklavž usedla na sani in se odpeljala k otrokom, da bi dedek prespal v postelji, na toplem.

Marina je vstala in potiho šla na stranišče. Potem je nekaj časa stala pred mamino spalnico, preden si je upala odpreti vrata. Smuknila je noter in zlezla mami pod odejo.

Mama ji je naredila prostor.

»Kaj pa je?« je šepetaje vprašala, ne da bi odprla oči.

Marina se je zvila v žličko in se stisnila v toplo kotanjico.

»Morali bi živeti skupaj!« je rekla mami na uho.

Mama je Marino objela in stisnila k sebi.

»Pa saj sva skupaj,« je rekla. »A si ti spet kaj sanjala?«