Končno začetek
← Na razstavi | Končno začetek Blaž Lukan |
Pogovor → |
|
KONČNO ZAČETEK
Končno se prikloniti, odtrgati si besedo od ust,
zapreti se v hišo brez okoen iv vrat, končno vstati
od mize in poljubiti razpelo pred sanjam,
seči v roko sovražniku, za hrbtom prijatelja pljuniti po
tleh, neskončno trenutkov preživeti zgolj od navade, mencati
v vetru in mrazu, dobro se počutiti ob golem
v spanju in sanje, končno biti doma samo v spominu,
kjer je raj, vse sama svetloba, od koder prihajajo
pesmi, zajeti zrak in izreči novo besedo, še nikdar
izrečeno, vrjeti vanjo, zavozlati se z usodo in
povleči daljši konec, da se le svet podre, končno
pomigniti psu, naj te varno privede čez cesto, zažvižgati
skozi dva zadnja zoba, srkniti vroč čaj, otresti sneg
s čevljev, se posloviti, končno tudi oditit na kup kot
včerajšnji časopis, kot kocka premoga, in svojemu novemu
sinu dati ime Feniks, za novo življenje, za nov začetek.