Na razstavi
← Trese me | Na razstavi Blaž Lukan |
Končno začetek → |
|
NA RAZSTAVI
Oglej si me: utrujen, prenažrt, majhen, za popravilo zrel,
iz nosu mi štrli žima, na psu je cel moj svet, na koncu moje
pesmi, vzeti si upam le od glave in besed, ne pa tudi od
srca; napačno se podpišem pod obsodbo, kriv sem, čeprav ne
vem česa, a tudi nedolžen nisem več, drž le, da vsak
dan starejši za dva dneva, to dvojno štetje sem si prislužil
z jezo, ki jo bruham kakor črno vino; vsak večer utrujeno
legam spat, smeti v glavi mi plešejo do jutra, včasih se kar
naženem v kot, včasih pa poljubim stene in vogale; ne
mrem reči, da si nisem všeč, obnašam se kot bog, ki je
izgubil potni list, in je, kadar se pogleda v ogledalo, vedno
znova presenečen, saj misli, da ga iz stekla glede nekdo drug;
končno sem samo še spominek, ki brez izraza zre na vse, ki se
pod njim valijo v toplejše kraje, ne morem jih ustaviti,
patina mi kaplja s čela od napora, in ostanem sam na rosnem listu zraven ždi golob, sto golobov na drevesu, v meni
znotraj pa le votel, bronast nič, ki počeno doni; le oglej
si me!