Kristus v gosti povabljen.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Svoje dni sta živela uboga zakonca, ki v borni koči nista imela ničesar kakor eno kokoš. Ker sta bila pridna in pobožna, sta bila vedno zadovoljna s tem, kar sta si bila pripravila s svojimi rokami, in nista nikoli godrnjala zaradi svojega uboštva.

Nekega dne si izmisli mož, naj bi zaklala za prihodnjo nedeljo kokoš in povabila Kristusa na kosilo. Tudi ženi je bila ta misel po volji, torej je rada privolila.

Žena je že v soboto zvečer zaklala kokoš ter jo pospravila v nedeljo lepo za kosilo. Mož pa je odšel in ponižno naprosil Jezusa, naj pride danes v njegovo borno kočo na kosilo. Vzveličar mu je tudi obljubil, da pride.

Ko pa je žena doma pripravljala kosilo, so prišli zaporedoma trije berači ter jo naprosili božjega daru. Vsakemu je dala, kolikor je vzmogla, zadnjemu celo kos kokoši, ki je bila ravno že pečena. Berači so jo lepo zahvalili in odšli.

Nato pride mož veselega srca domov, zakaj ves čas ni mislil na drugo nego na Kristusa, ki bo danes pri njem na kosilu.

Brž pogrneta mizo in pripravita, kar sta imela. Dolgo sicer že čakata, ali Kristusa le ni h kosilu; zato gre mož spet v cerkev in se pritoži, zakaj ga ni. Ali Kristus mu milostivo reče,

Da je že bil pri njem, ter mu pokaže darove, katere je bila dala njegova žena beračem. Še bolj vesel se vrne mož domov ter pove ženi, kar je zvedel.

Od tega časa sta imela zakonca toliko sreče, da sta obogatela kaj skoro.

Ko je o onem dogodku zvedel bogati sosed, se je posmehoval ubogemu kočarju, češ: »Prav se mu je zgodilo, da so njegovo siromaško kosilo mesto Kristusa prišli le berači.«

V svoji ošabnosti pa tudi on ukaže prihodnjo nedeljo pripraviti velike gosti. Ves teden so pekli, pražili, cvrli ter pripravljali jako sijajne gosti. Tudi bogatin gre v nedeljo v cerkev ter povabi Kristusa, naj pride opoldne k njemu na kosilo. Kristus mu obljubi, da pride.

V tem pa so bili tudi k njemu prišli zaporedoma trije berači, pa nobeden ni dobil ničesar; zadnjega je gospodinja celo napodila z burkljami, češ: »Kosila ne pripravljamo takim postopačem, ampak imenitnim gospodom.«

Ko pride mož domov, se mu gospodinja pritoži, kako so jo nadlegovali berači in kako jih je napodila. In mož jo je lepo pohvalil nikar, da bi jo bil posvaril.

Ker Kristusa tudi k bogatinu ni bilo dolgo, je šel tudi on v cerkev ter je Kristusu ošabno očital, zakaj ga ni, saj je za mnogo imenitnih gospodov kosila dovolj, ne kakor pri njegovem siromaškem sosedu.

Kristus ga milo pogleda in reče: »Saj sem bil danes že trikrat pri tebi, a prvič in drugič me je žena dobo oštela, tretjič pa celo natepla.«

Mož se je sicer sramoval vpričo Kristusa, ali ker se ni pokesal ošabnosti in trdosrčnosti, je kaj skoro obubožal do cela.

Zapisal J. S–a.