Lemberg
| ← Vitanje | Lemberg Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen |
Dobrna~Kačji grad → |
| |||||||||||
1. Starost gradu in vasi uredi
Grad Lemberg sega nazaj v davne čase. Starinska je njegova oblika in sivo njegovo kamenje. Človeka pretresa mraz, ko ga gleda iz doline, in nekaka groza ga obhaja, ko koraka po njegovem dvorišču: zdi se mu, kakor da mu govore naravnost v obraz mračne duše stoletne pretek¬losti, kakor da ga obletavajo nevidni duhovi, ki jim še greh ni odpuščen. Rodovi so mrtvi, duhovi žive. In grad — tudi na njegovem čelu se že vidi žig smrti in neuklonljivega propada. Vsaka stvar je zapisana večnosti!
Strmo in razsežno je skalovje, na katerem je zgrajen grad. Globoko pod njim se pa v dolinski zarezi nahaja vas Lemberg. Skozi njo vodi cesta na Dobrno. Danes je vas mirna, nekdaj pa je trepetala. Usoda gradu jo ipak še vedno zanima.
Pravijo, da leži vas zato tako globoko pod gradom, ker se je trikrat pogreznila. Že večkrat so strašno globoko kopali in v globočini so zadeli na podkve in človeška okostja.
Globoko leže tudi ostanki nekdanje cerkve sv. Katarine, ki jo ukazal podreti Jožef II. Takrat bi bila morala pasti tudi cerkev sv. Miklavža nad Dobrno. Prišli so vojaki z delavci, da bi jo podrli. Toda cerkev so čuvale ženske in poveljujoči stotnik je rekel: Z babami se ne bom tolkel! pa je odšel. Cerkev sv. Miklavža je ostala.
Ko so kopali kmetje za Škoflekovo gospodarsko po¬slopje sredi vasi, so globoko v zemlji zadeli na velike človeške kosti. Vedeli niso, ali so turške ali krščanske, in mučilo jih je vprašanje, kaj z njimi napraviti. Delavce je rešil negotovosti tedanji župnik v Novi cerkvi, dr. Lavoslav Gregorec. Ogledal je kosti in je rekel: »Naj bodo, kjer so bile; ako so krščanske, itak počivajo v blagoslovljeni zemlji; ako so turške, jih pa na pokopališče niti prenesti ne smete!«
Vas Lemberg so Turki devetkrat požgali, dočim gradu niso nikdar mogli do živega.
2. Podzemeljski rov uredi
Vzhodno od lemberškega gradu je nekoliko višja vzpetina, imenovana Gradišče. Njen vrh je lepo izravnan. Dandanes so na Gradišču travniki, prej pa je bilo zasajeno z lepo vinsko trto.
V še večji preteklosti je bil na Gradišču gradič. Iz lemberškega gradu je vodil vanj podzemeljski hodnik. Ta hodnik je hotel nekoč neki mož odkriti. Ali svoje namere ni izvedel. Ustrašil se je velike kače, ki ga čuva.
Čuje se tudi mnenje, da so bile nekoč na Gradišču lemberške vislice.
Tisti rov je imel na Gradišču svoj izhod tam, kjer je še zdaj skupina starih lip.
3. Strogost lemberške gospode uredi
Lemberška gospoda je s kmeti strašno strogo postopala. Za vsako malenkost so jih pretepali. Često so pa tudi morali jahati osla, izredno neprijetno pripravo, ki je bila izrezana iz deske tako, da je imela zgoraj oster hrbet — da bi bilo ubogemu obsojencu še huje, so mu obtežili noge s kameni, ko je sedel na mučilno pripravo.
V gradu so imeli tudi železno deklico, ki je bila na zunaj opremljena kot nuna, dočim so v njeno notranjost z vseh strani štrleli bodaki; obsojenec jo je moral poljubiti, nakar se je odprla in ga sprejela v svoj grozni objem. Velika nezgoda z železno deklico se je bila pripetila predzadnjemu graščaku, ki je še imel podložnike. Po nesreči je zgrabila tudi njega. Sicer so ga hitro osvobodili, ali bilo je prepozno, po nekaj letih je izbiral.
4. Konec tlake pod lemberško gosposko uredi
Lemberška tlaka je bila zelo huda. Ko se je kmetom že javljala svoboda, so jo še morali opravljati.
Na dobrnski strani so imeli lemberški gospodje svoje vinograde. V njih so tlačani delali. Ali silno so jih biriči priganjali in zato so se uprli. Tedaj so biriči enega izmed tlačanov močno pretepli.
Drugi dan je pa prišla vesela vest: tlaka je bila ukinjena.
5.Lemberški ribnik uredi
Lemberški gospodje so imeli mnogo podložnikov. Ali tudi njihova graščinska posest je bila zelo velika. Segala je tudi v Šmartno v Rožni dolini. Tam je pred Tratnikovo hišo velik travnik. Na njem je bil nekoč lemberški ribnik. Odtekel je, ko se je zrušila pregrada, zadržujoča vodni odtek.
Tedaj je voda odnesla tudi vas Loče, ki je bila v do¬lini. Vas so potem prenesli v hrib.