Vitanje

← Roparski "gradovi"

Vitanje Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Lemberg →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1.Dva vitanjska brata

V vitanjskem rodu sta bila dva brata. Smrtno sta se sovražila. Zato sta si zgradila vsak svoj grad. Oba grada sta bila trdna, kajti za malto so mesto vode uporabljali vino. Pozneje sta se brata sprijaznila in spojila oba grada , usnjatim mostom. Neki mož je pred 50 leti videl na vsaki strani »rinke«, ki so držale verige, na katerih so bile kože.

2.Hudobni brat

Vsaka izmed obeh vitanjskih gradov je imel v po¬sesti en brat. Starejši izmed bratov je imel lepo ženo, v katero se je zagledal mlajši brat. Sklenil je zato, da sta¬rejšega brata umori. Tedaj je oba gradova vezal usnjat most. Mlajši brat je rekel, dla gre na lov; v resnici se je pa skril pod most, in ko je šel starejši brat mimo, je most prerezal. Starejši brat je padel v globino in se je ubil. Mlajši brat je pa s hlapci napadel njegov grad, polastil se ga je in ugrabil lepo ženo.

3.Vitanjski gospod in njegova žena

Eden izmed tistih dveh bratov je bil poročen. Ali zdelo se mu je, da ima preveč zapravljivo ženo. Rad bi se bil o tem prepričal. V ta namen je rekel nekoč svoji ženi, da mora na vojno; ne ve pa, kdaj se povrne, najbrž šele čez tri tedne. Ob odhodu je žena jokala. Ko pa je bil mož že dovolj daleč, je sklicala prijatelje in pričela se je gostija.

Tedaj pa se je nenadoma vrnil gospod. Veselo družbo je razgnal. Ženo pa je zaprl v sod, ki je imel znotraj zabite žeblje. Nato jo je dal spustiti z gradu po bregu navzdol. Ko se je sod ustavil, je bila žena vsa razmesarjena.

4.Nesrečna grajska gospa

Vitanjski Goležev grad je pred davnimi stoletji uničil hud potres. Med žrtvami je bil tudi eden izmed grajskih otrok. Otroci so že večkrat videli neko gospo, ki je v mraku jokala okrog razvalin, nato pa je vedno hipoma izginila.

5.Postanek cerkve sv. Antona pri Vitanju

V daljni deželi je živel nekoč grof, ki je imel jako lepo ženo in mlajšega brata. Zgodilo se je, da je moral na vojno. Ker ga dolgo ni bilo nazaj, mu je oskrbnik jel nad¬legovati ženo, toda ona ga je ostro zavrnila. Oskrbnik pa je bil hudobna duša in je pisal grofu, da ga žena vara z bratom. Grofov brat je o tej krivi obdolžitvi zvedel in je po¬begnil v vitanjske gozdove, kjer je živel kot puščavnik. Medtem se je brat vrnil z vojne in se je poučil o ne¬prijetni zadevi. Nekoč je priredil velik lov, ki se je vršil v vitanjskih gozdovih. Psi, ki so gonili divjačino, so se nenadoma ustavili pri puščavniku in mu niso storili nič zalega, ker so ga poznali. Grof se je čudil in je prihitel za njimi. V puščavniku je spoznal svojega brata. Pojasnila sta si vso stvar ter se srečno objela. V zahvalo za božjo milost je grof na mestu, kjer je našel brata, zgradil cerkev sv. Antona.