Lepe oči
| ← Prebujenje | Lepe oči Pesmi v prozi Srečko Kosovel |
Nikoli več → |
| |||||||
<poem>
Greš po cesti ubit, utrujen, in če je cesta samotna, čutiš
še samo eno željo, da bi legel za vedno. Kdo bi še hodil po svetu, mlad in žalosten, razcapan in v dno duše potrt? Kaj bi se zaletaval z glavo ob zid, s čelom ob žebelj? Čelo bi zakrvavelo, žebelj bi ostal in ti bi hodil okoli z mučeniškim znamenjem. Čemu ta mučeniški znak, čemu to trpljenje? Poznal sem človeka, še bolj je bil razčapan od mene, ne- obrit, nepočesan; opoldan je sedèl na kamnu nasproti re- stavracije; tam so kosili ljudje in se smehljali pod kostanji. On pa je sedèl in žvižgal. Sonce mu je peklo v lica, da so rjavela, toda žalostna niso postala. Nasprotno. Nekakšna divja veselost je bila na njih, vagabundska prešernost. In ko so pokosili, je vstal in šel. Bogve kam, toda vem, da ga je povsod, koder je hodil, spremljalo veselje, čisto in neprikrito. Hodil je in se smehljal, razcapan, zarjavel, a veselih vaga- bundskih oči. Kaj mu svet in ljudje? On je svet zase: roža na polju, grm ob gozdu. On je svet zase.
Nanj sem se spomnil, ko sem šel po cesti, po tisti cesti
kakor mrlič. Nanj, ki je zdrav kakor brinov grm sredi gmajne, nanj, prav nanj. In mimo mene je prišla lepa, mlada devojka. Njen obraz je bil kakor slika, z rahlimi črtami zarisana. Veter bi zapihal in obraz bi se zganill. Šla je s svetlozelenim pajčolanom; rahlo se je upogibal pajčolan pod vetrom, Šla je tako lahko, kakor da gre pred mojimi sanjami. In stopil sem za njo; zakaj bi bil žalosten?