Licova strelci
← Rotarjovima dekletoma | Licova strelci Nezbrane lirske pesmi France Prešeren |
Elegija svojim rojakam → |
|
Kaj tamkej iz gójzda se v soncu bliší?
Šum blížej bije na ušesa.
Sem dôli se v vrstah tamnih drví,
pojêjo rogovi, trobenta bučí,
de duša v prsih se stresa.
Če praša črne junake kdó,
Licova strelci silni, predrzni so tó!
Kdo vidi se tamni po hosti dirjóč,
kdo jaha po gôri, po griči?
Potuhnjeni pazijo célo noč,
strelc uka, in puša za pušo poč’,
francoski padajo briči.
Iz črne strelce če praša kdó,
Licova strelci silni, predrzni so tó.
Kjer grojzdje se zóri, kjer Rajna šumí,
se ustavi trinog za vodámi,
in rešen bit’ misli, ko grom priletí,
se vržejo v vódo, in plavajo tí
do njega z môčnim’ rokámi.
Če praša črne plávovce kdó,
Licova strelci silni, predrzni so tó.
Kaj tamkej v dolini razlega se boj,
kaj mečov rožljanje pomeni?
Neusmiljeni kónjiki bijejo boj;
unéta je próstosti iskra, in koj
se vžiga v krvavem plaméni.
Če praša črne kónjike kdó,
Licova strelci silni, predzni so tó.
Kdo zdiha tam, jemlje od sonca slovó,
med trupli sovražnikov umira?
Spreminja smrt lica, zapira okó,
junaško srcé ne trepeče pred njó;
sej próstost iz smrti izvira.
Če praša črne mrliče kdó,
Licova strelci silni, predrzni so tó.
To nemških je strelcov trop strašán,
rabeljne zatrét’ in tirane.
Kdor ljubi nas, ta naj ne hod’ obžalván,
dežela je prosta, napočil je dan,
rešíle so smrtne jo rane.
Zato naj od vnuka do vnuka sloví,
Licova taki strelci predrzni so b’li.