Lilije (Tomaž Šalamun)

← In meni sok

Lilije Morje Tomaž Šalamun

Sonce →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Profesor dr. Klemenc, ki je nekje pri

Litiji sam goji prašiče, je z ruzkzakom

stopal v mesto. Vous qui venez d' italie,

ste pojedli stele? Bi mi jih prinesli?

Kaj pa še, sem mu rekle. Blago ste se

zmotili. Koper ni več pod italijo. Že,

ampak vi, ki nimate problema z mejo, je

kar nadaljeval. Pojdite v Pulo …

V stelah so trupla. Črke dišijo. Kako

filigransko vržeš na jaso in jo pustiš

obležati v sveži travi kot konjsko figo. Jo

popase nebo? Rjavi kot zvit in prekinjen

obroč soda? Kdo faše ob njej tetanus,

strah pred tetanusom, strah, da se bodo

zlomili klini na lestvi, ko bo moral Jakob

najbolj dirkati? Imajo lilije pod zemljo

včasih zanalašč predloge vratove? In kaj so

vratovi lilij? Kot ni nobene srebrne na

podkvi konja, to je vse izmišljeno. Med

prsti si ližeš granit in merkur. Plamen

je nakazal. Loaro so povezali si 404 metrov

dolgim železnim tramom v enem kosu. 61

metrov nad gladino delte. Pod vodo je vse

lamelirano. Luco so tuji kruhki. Torta,

nadškofskega oblast v poznem baroku v

Salzburgu, en T od Tomaža izbijemo stran,

odkrijemo Toro. Dihati hočem po Avstriji.