Literarni pogovori 1877, 108
| ← Literarni pogovori 1877, 93 | Literarni pogovori Josip Stritar |
Literarni pogovori 1877, 126 → |
| |||||||||||||
V pervi kitici nas vêde pesnik v gozd: pokazati nam hoče, da med živimi stvarmi vlada sloga. Čisto prav je in poetično, da ne govori splošno o živalstvu; za reprezentante njegove si je izbral tice:
Tam v zelenem logu
Prepevajo spet tice;
Gorka jih ljubezen
Veže ko sestrice.
To bi bilo vse prav lepo, samo ko bi bilo tudi resnično! S tem dokazom iz žive narave bode morebiti pesnik prepričal káko sentimentalno, bledolično mestno gospodično, ki pozna narave samo toliko, kolikor se je vidi iz okna njene sobe; človek, kateri zares pozná naravo tako, kakoršna je, bode se mu smehljal! O tem še pozneje! Pervi dokaz torej ne velja: poglejmo druzega.
Iz zelenega gozda gré pesnik z nami na „zlato“ polje:
Tam na zlatem polji
Ziblje se klasovje;
Žanjec povezuje
Složno ga v snopovje.
Kje je tukaj med rastlinami sloga? V besedi: „složno“, druge jaz ne vidim. Da žanjec povezuje klasje v snope - lepa sloga! Iz tega naj se učimo, da bodimo složni? Ali kako bo pa tudi pameten človek iskal dokaza za slogo med brezčutnimi rastlinami?
V tretji kitici nam pesnik še enkrat kaže, da vlada sloga med živalmi in sicer pri ribah:
V bisernih valovih
Riba poskakuje:
Maščevalnost, jeza
V sercu ji je tuje.
Sloga med ribami! To je res, če ena sama v „srebernih valovih poskakuje“, kakor pravi pesnik, ni čudo, da ni nesloge, kakó bi samica gojila v sercu „maščevalnost in jezo?“ Če je riba sama, menim, da se dolgočasi, druzega ne; če jih je pa, kakor po navadi, po več skupaj, verzi jim kobilico ali drobtino kruha, pa se ti bode takoj pokazala sloga! Kaj pa še v véliki vodi, v morji, kjer so skupaj male in velike? Kaj delajo velike z malimi? Té sloge, menim, nam pesnik vendar ne bode priporočal, da jo posnemajmo!
V naravi torej kraljuje sloga, kakor nam je pokazal, ali hotel pokazati pesnik v treh prizorih, povsod je sloga, samo tam je ni, kjer bi je bilo najbolj želeti:
Kralj narave krasne
Pa bledi zavida,
Vidi brata v solncu:
Plot na pot mu zida.
Da med ljudmi ní sloge, tega nam pesnik ne dokazuje, tega nam tudi, žalibog. ní treba dokazovati; dovolj, da nas pesnik té žalostne resnice, ki jo vsi predobro poznamo, v kratkem opomni; kratko pa dobro, samo da bi bilo tudi v resnici dobro, kar pa ní, kakor bodemo skoraj videli.
Jedro torej té pesmi ní nič prida. Priporočati nam je hotel slogo in sicer takó, da bi nam najprej pokazal, kakó vlada sloga v naravi, med brezumnimi bitji, iz tega si naj posname človek, káka sramota je njemu, da samo pri njem ne biva ta lepa čednost: če torej on, kralj narave, noče sam zaostati za njo, biti pod njo, ki ji sicer zapoveduje, naj se ji ne daje sramotiti, naj jo posnema, od nje naj se uči sloge. Ker pa pesnik, kakor smo videli, ní nikakor dokazal, da je narava složna, kakov je potem njegov nauk?
O slogi, tej tako lepi, koristni, potrebni čednosti govorilo se je že mnogo. in pisalo v prosti in vezani besedi. Našemu pesniku se je potrebno zdelo, da tudi on povzdigne svoj glas: ali meni se vidi, da njegóva pesem ne bode mnogo koristila. Jaz sploh menim, da se je o slogi že dovolj govorilo in pisalo: takó živo in krepko pa se nam nikjer ne priporoča, kakor v oni znani basni o starem očetu na smertni postelji, o njegovih tréh sinovih in tistih šibah, katere je, vsako posebej, vsak lahko zlomil, združenih, zvezanih pa nobeden ní mogel.
Če jedro nič ne velja, kaj pa je dobrega? Lupina, oblika? Poglejmo obliko, v širjem in ožjem pomenu. Verzi sami na sebi níso slabi, kaj posebnega bi jim ne vedel očitati; razen mordà v I. 2. „Pevajo spet tice“, kjer je zlog „jo“ za dolzega mérjen, „spet“ za kratkega, kar je ravno narobe prav; ali to je malost. Tudi z jezikom bi se človek še sprijaznil, samo: „Veže ko sestrice“, „bledi zavida“ ní predobro rečeno; „Maščevalnost, jeza v sercu ji je tuje“, to je naravnost krivo, slovniško nepravilno; tuje je naredila rima iz tuja, kar nikakor ne more biti. Prilogi so sploh dobri: „v zelenem logu“, „na zlatem polji“, „v bisernih valovih“, bolj prazno že je: „gorka ljubezen“, in posebno „kralj narave krasne“: kjer epiteton „krasne“ níma v tej zvezi čisto nič karakterističnega v sebi.
A drugače je, kar se tiče izraza; ta je mnogokrat nespreten, neprimeren. „Pevajo spet tiče“, zakaj spét? To bi se moglo reči s pomladi, ko tiči začenjajo zopet peti. Ali druga kitica nam kaže, da si pesnik ne misli pomladnjega časa: s pomladi se ne ziblje zlato klasje po njivah in žanjec ga ne povezuje v snope. Da bi si pa mislili v pervem prizoru drug čas, kakor v drugem, to nikakor ne smé in ne more biti. Dalje, kakó si pesnik misli situacijo v drugi kitici? tú se klasje ziblje in žanjec ga povezuje v snope; kakó je to mogoče ob istem času? Lahko, eno klasje še stoji, drugo je že požeto. Tudi to ne gré; tù ní edinosti. „Tam na zlatem polji ziblje se klasovje“; lepa podoba; človek vidi takó rekoč klasje pred seboj in vesel ga je, ki se takó prijetno ziblje; zdaj pa, nenadoma! povezuje ga žanjec, torej je že požeto. Če je hotel pesnik, da si mislimo dvojno klasje, eno stoječe, drugo požeto, kar se mi ne zdi verjetno, ker je čisto nepotrebno, treba je bilo to izrečno, jasno povedati. Druga podoba je torej nejasna. O tretji sem že govoril, da je neresnična, poleg tega je pa tudi prazna, ker nikakor ne izrazuje tega, kar pesnik namerava. „Riba poskakuje“ — nesrečen izraz; sing. riba za plural je tukaj čisto nemogoč, in pa zakaj poskakuje?“ to dela samo, kader mušice lovi, ki letajo nad vodo.
Kaj hoče povedati pesnik v zadnji kitici, to je moči samo ugeniti, jasno ní nikakor povedano. To je sicer prav, da pesnik ne govori splošno o človeški zavidnosti, da nam jo marveč kaže v konkretni podobi; ali ta podoba bi morala biti jasna, krepka, živa, da nam pové več, nego dolgo besedovanje, kar je edino pravi namen vsaki podobi. Taka pa ní podoba, ki nam jo pesnik tukaj predočuje. Človek „vidi brata v solncu“, kaj je to človek v solncu? — To je v sreči. Dobro! In brat mu „plot na pot zida“, to je: dela mu zapreke, ovira mu, podira srečo. Lahko je umeti, da ima ta podoba ta pomén; in vendar ne velja. Zakaj ne? Vsaka podoba mora biti taka, da stoji lahko sama zase; brez ozira na to, kaj pomeni, mora biti jasna, soglasna, enotna. Zdaj pa vprašam: Kje je kedaj videl kedó kakega človeka, da je svojemu bratu, sosedu, ki ga je videl v solncu ali na solncu, „plot na pot zidal?“ Pri tej priložnosti naj še omenim, da se pri nas plot ne zida; zid, poslopje iz kamena, opeke se zida, zidati je nemški „mauern“, ne „bauen“, zato se tudi železnica ne zida; plót pa se „gradi“. Kedó bo takó neumen, da bi svojemu sosedu, ki ga solnce obseva, plot na pot stavil? Kaj bi mu s tem škodil? Senco bi mu delal, kar bi mu bilo morebiti celo prijetno, ker na solncu stati, zlasti po leti, ní posebno veselje.
Ali morebiti pa pesnik méni stvar takó: Sosed ní sam na solncu, samo njive njegove imajo solnčno lego in zaviden sosed mu senco dela. To ima nekaj v sebi, ali tedaj pa je bilo treba stvar naravnost, jasno povedati. Vendar bojim se, da pesnik tudi tega ní mislil, zakaj pa pravi: „na pot?“ Todà dovolj ukrepanja in ugibanja!
Govoreč o pervi kitici sem rekel, da je podoba, vzeta iz narave, neresnična. Tiči so prav prijetne, ljube stvarce; kedó bi jih rad ne imel, kedó bi z veseljem ne opazoval njih življenja, dejanja in gibanja? Zlasti liričnemu pesniku so mnogokrat jako ugoden predmet; samo ne podtikajmo jim čutov, katerih ne poznajo in jih nímajo. Tičev ne „veže gorka ljubezen“, kakor misli, ali pa vsaj dela kakor da bi mislil, naš pesnik. Celo zakonska ljubezen med staršema, njuna ljubezen do mladičev in ljubezen mladičev med sabo je precej problematična. In kakor pri tičih, takó je sploh pri vseh živalih, divjih in krotkih. To je znano vsakemu, kedor jih je zares sam opazoval, in jih ne pozna samo iz sentimentalnih pesmi in romanov. Tudi človek se lahko mnogo uči od živali, samo bratovske ljubezni ne. V naravi sploh ní ljubezni; narava níma serca; to si enkrat za vselej dobro zapomnimo, da se ne bodemo sami sebe slepili. Človeku ní treba, da bi bil Darwinijanec, da spozna to resnico, samo očí mu je treba in pa nekoliko zdravega razuma.
Tù pa mi bode gotovo kedó ugovarjal, da, če tudi je to vse resnica, žalostna resnica, vendar smé človek, zlasti pesnik, podlagati naravi človeške čute. To je do neke meje resnično, pa tudi samo do neke meje. Žalostnemu človeku se res vidi, kakor da bi z njim žalovala vsa narava; žalostno mu potok mermrá in otožno mu cvetlice povešajo glavice; in nasprotno: veselemu se veselo smeje solnce na jasnem nebu in radostno mu tice pojó! Takó je navadno in s takimi prizori delajo pesniki lepe efekte; vendar jaz ne vem, ali ní morebiti tudi tukaj bolje, da se ne slepimo, da se marveč deržimo resnice, bodi si še takó žalostna. Mene vsaj in morebiti še koga drugega mnogo bolj prime, globokeje mi seza v serce, ako mi pesnik kaže, kakó ubogo malo se méni naša „mati narava“, solnce in nebo, potok, tiči in cvetice za naše veselje in naše gorjé! Ne zahtevajmo od narave, česar nam dati ne more. Ta misel, to prepričanje ne samo da níma nič nemoralnega v sebi, po mojem menenji še povzdigaje, blaži človeka; zbuja mu splošno ljudoljubje, ker mu kaže, da samo od človeka, brata smé upati sočutja, usmiljenja, pomoči; saj ménim, da bi se tudi najhujša sovražnika sprijaznila in pobratila, ko bi ju valovje verglo skupaj na samoten otok! Pustimo torej tudi v pesmih ono osládno, sentimentalno, romantično sanjarjenje o ljubezni polni naravi. Kedór se peča z literaturo, bode védel, da so tudi drugi narodi že na tem potu. Ako vidimo kaj takega tudi pri najboljših, prejšnjih pesnikih, pomislimo, da so bili tudi oni sinovi svojega časa in da ní vse dobro, kar je bilo.
Morebiti se mi poreče: Kaj treba toliko besedovanja? Zajci ne streljajo s kanoni. Čemu takó obširno kritiko slabi pesmi? Skratka se lahko pove, da ní in zakaj ní nič prida. Na to odgovarjam: lina! pesem sama na sebi če tudi ní najslabša, ní vredna takó obsežne razprave; ali dala mi je priliko, povedati mnogo, kar mi je na srci in kar bi utegnil s pridom slišati ta in oni, če se hoče učiti, kakó se naj pesmi delajo, tega vsaj jaz učiti ne znam, nego samo, kakó naj se ne delajo; tudi to je nekaj prida. Napake, katere sem podajal na tej pesmi, nahajajo se, do malega, na vseh, kolikor mi jih je bilo do sedaj poslanih v pregled; za to mi bode sedaj mogoče drugih bolj v kratkem govoriti. Bog hotel, da bi ne bilo čisto brez prida!
S.