Literarni pogovori 1877, 126
| ← Literarni pogovori 1877, 108 | Literarni pogovori Josip Stritar |
Literarni pogovori 1877, 141 → |
| |||||||||||||
„Kakó bogat je slovenski jezik! kakó lepo, kakó kratko in krepko se dá vse povedati v naši mili slovenščini! In kakó po domače! samo znati je treba. Pravi Slovenec, ki se ni navlekel popačenega tujega duha, ne govori v pustih abstraktnih izrazih, kakor Nemec; on naravnost govorí, ne po okoliših, konkretno, plastično! Za vsak pojem, za vsako misel imamo primeren, domač izraz; samo iskati ga je treba, med prostim, neizprijenim narodom; ki hrani v svojem govoru še toliko dragocenega, ne pobranega blaga!”
Čegave so té besede? Takih, kakor so tu zapisane, ni govoril ne pisal še nihče — ravno takih; vsaj ne vseh skupaj takó, kakor so tu postavljene. Da se pa v tem duhu pri nas piše in govori vse vprék, to je, menim, znano dovolj. Samo kak hudovoljen človek, ki mu ní do resnice, utegnil bi mi očitati, da sem to terditev nalašč sam postavil in sestavil takó, kakor mi jo je najlaže pobijati. Ali tàko podtikanje me ne bode motilo.
Takó se pri nas sploh misli; to nam je prava „fable convenue”, kakor je nekedó imenoval zgodovino. Eni takó učé drugi jim verjamó, oboji brez premiselka in prevdarka. Človek rad verjame, kar ga veseli. Slabo hvalo si bode prislužil pri Slovencih, kedor jim podira to prijetno vero. In vendar se mi zdi potrebno. Vsakemu človeku je, menim, težko komú kaj neprijetnega povedati, pobijati mu misel, prepričanje, katero se mu je priljubilo.
Naj si torej jaz naložim še ta „odium”, ker si ga drug noče; jaz se ne bojim za svojo „popularnost”; če si nakopljem še nekoliko nasprotnikov in sovražnikov, sebi in svojemu listu, nič ne dé; imava jih že toliko, da nama jih še nekoliko ne more Bog vé kaj škoditi. Poštenih, pametnih, mislečih mož sodbe se ne bojim; ti me ne bodo krivo sodili, ne podtikali mi slabih namenov; ako se jim bode videlo, da kaj krivega terdim, saj se jim dam rad podučiti in preučiti.
„Bogat je naš jezik”; gotovo; samo čuditi se moramo, kakó je v takó kratkem času svojega književnega razvijanja, pri takó neugodnih razmerah dospél do tolikega bogastva. S to redko prikaznijo se slovenski narod lahko ponaša pred svetom, in nikedar na bode pozabil mož, kateri so, ne gledé na svoj prid, mnogokrat na lastno kvar, iz golega rodoljubja, izobraževali mu jezik, bogatili ga, povzdigovali in blažili. Mnogo so storili ti možje, ali vsega níso mogli; mnogo dela so pustili nam, ki imamo ugodneje stanje; ledino so nam orali; mi sejajmo plemenito seme, rahljajmo zemljo, trebimo plevel, trudimo se v potu svojega obraza, ako ne bodemo želi mi, želi bodo, ki pridejo za nami. Zapustili so nam lep izgled, posnemajmo jih v marnosti, v čistem rodoljubji, posnemajmo jih zlasti v požertvovalnosti, brez katere pri naših razmerah ne bode nikedar moči doseči namena, katerega imamo vsi pred očmi.
S káko hvalo bo mogel slovenski narod dostojno hvaliti svojega Preširna, kakó bi mogel izkazati spodobno hvaležnost temu čudovitemu, še vse premalo poznanemu in spoštovanemu možu, ki nam je, zajemajoč iz svojega bogatega zaklada, sè svojim takó nenavadnim, naravnim čutom za pravilnost, lepoto in blagoglasje govora, ustvaril pesniški jezik! Imamo-li torej pesniški jezik? Dà, lirični! V liriki se pri nas dandanes pesnik lahko prosto giblje; kedor ima kako dobro misel, dá ji lahko primérno, lepo obliko; to se vé, da tudi to v nekih mejah, čez katere do sedaj še ne moremo, in mordà nam zdaj tudi še treba ní. Če torej kedó zdaj pri nas dela lirične pesmi, ki jih more človek brati, da ga slabosti ne obhajajo, to ní kaka posebna zasluga. Čudno je samo to, in ne samo čudno, sramotno je nam. da ima začetnik take naslednike; sramotno je pravim, da nas dandanašnji še toliko „pesnikov” nadleguje s takó okornimi, pustimi, ničevimi vêrzi, kakor da bi imeli kakega Marka Pohlina, ne Preširna pred sabo.
Ali „Rim se ní zidal v enem dnevu”. Tudi Preširen sam ní mogel vsega; tudi nam je še ostalo mnogo posla. Hodimo torej po edino pravem potu, katerega nam je pokazal in ugladil naš Preširen, delajmo v njegovem duhu; kar nam je pridobil dobrega, hranimo hvaležno in zvesto: kjer vidimo na njem káko slabost, napako, — kedó je brez njih? — ne posnemajmo jih, da se nam ne poreče po pravici : „Wie er sich rauspert, wie er spuckt, — Habt ihr ihm treulieh abgeguckt”! Ogibajmo se jih, kar nam je lahko, ker smo prišli za njim; skerbno hranimo zaklad, ki nam ga je izročil, skerbimo, da ga zapustimo pomnoženega njim, ki pridejo za nami. Takó bodemo vredni učenci Preširnovi in zvesti zveršitelji njegove oporoke.
Tudi v epiki bi se pri nas pesniku ne bilo boriti s posebnimi težavami: a kaj dramatika? Tù smo na suhem: tù nímamo nikakega Preširna, da bi hodili za njim. Jaz ne vem, kakó se je godilo našemu Jurčiču, ko se je pripravljal ustvariti nam narodno dramo; ali zdi se mi, da mu je stvar prizadela mnogo, mnogo preglavice; da je premišljal in prevdarjal, pisal in brisal, da je pač tudi časi obupal in položil peró, ker mu ní hotélo takó, kakor mu je glava veléla; svojim mislim, ki so mu jasne stale pred duhom, ní mogel vselej najti primérne oblike. Vendar ostal je stanoviten; zveršil je začeto delo, čudovito delo, za katero mu slovenski narod ne more biti dovolj hvaležen. Tudi jeziku v „Tugomeru” se moremo le čuditi, v njem nahajamo nenavadne lepote; vendar jaz vsaj ne morem biti z njim popolnem zadovoljen. Todà to ne spada sim; o tem mislim kedaj posebej obširneje govoriti, kakor sploh o vsem Tugomeru.
S.