Ljubo doma
| Ljubo doma (Slika iz domačega življenja) Jeronim Anonim |
Objavljeno v Domoljub 1896, št. 8 (16. aprila); št. 9 (7. maja), v rubriki Listek
| |||||||||||||
Lepo pomladno jutro je.
Po stesi, ki vodi po hribu navzgor, proti Slemenom, gresta brat in sestra, Brat, ki epek mladenič v najboljših letih, koraka naprej, opirajoč se n« grčavo gorjačo. Za njim gre sestra, Šibko dekletce. Na glavi nese aveženj, kakorJnega jemljejo nasi motje, kadar odhajajo od doma po kupčiji.
Molče speta po strmej stesi, sliii ae le ftkrtanje okovane gorjače, kadar se krepki mladenič opre nanjo. Hitro stopa brat, da ga sestra kom«) dohaja po strmej stezici. Dospčta na malo ravnino.
• Oh, M«rtin, dej, postojv« tu-le nekoliko! Saj si se menda ludi ti vpehal?« izpregovori deklica. »Le počivaj, kjer hočeS in kolikor dolgo hočeS A Se najljubše mi je. če ae takoj vrnet,« glasi se osoren bratov odgovor.
»Martin, no bodi vendar tak, daj ai kaj dopovedati! Saj te mati . . .«
»Molči!« zavrnejo brat trdo. »Sem te mar prosil, da me spremiš V Kaj mi je treba Su na poti is domačega kraj« poslušati te kačje besede. Seveda, zagrenili mi hočete Se slovo, da bi se tem tetje spominjal na dom.« Nekaj časa molči, potem p« nadaljuje kakor bi sam s seboj govoril: • No, no, tako daleč je priSlo, da moram bežati iz domače hifte. Mati, moja mati me odganja od doma, brezčutno me izroča ptujini, mrzli ptujini. Gorje mi! — Toda vse to jim ni zadosti: Roje se, da bi se ne oziral naz«j — ha kam nazaj ? — pošljejo sa menoj sestro, milo sestrico, d« bi me spremil« od dom«, spremila sa vedoo. N« pot j«j dajo aladkih besed, listih besedic, s katerimi so me pikali dom«, čel odtuji Martina popolnoma od doma, da ae ne vrne več. Prijetnejše se bo živolo brez njega! — Tod« bodi 1 — Umaknil se vam bom, umaknil z« vedno. A dom, po rajnem očetu moj dom, n«j vaa živi, jas p« bom vsaki dan prosil tuje roke koftčeka kruh«.« Sestre se poloti nekak strah.
• Moj Bog . . . « vadihne io skoro, d« jej ne omahoe sveženj ras glavo. Prime se za leskov grm in spravi sveženj sopet v ravnotežje. Tiho sledi bratu - oba molčit«.
Steza zavije v jelov gozdiček. Skrivoostoo, kakor vedno, vrse temna dreves«, od vetra a« pripogibejo veje, kakor bi hotele lajflati žalostni deklici bol, ki jej stiska srce. Solze slop«jo dekletu v oči, komaj jih zadrži^ •>. A pred njo stopa brat, brat okameneleg« srca, brezčutni brat, kateri odhaja is trmoglavosti in kljub- Ijivosti od doma. Doma zapuftča veliko posestvo in vss dela na polju stari materi in flibki sestri, sam pa gr* pohajat na Koroško, saj za zaslužek mu ni mar. Med len, ko mater, doma in te.iri, katera mu odna&a per- 4jago, krvav, »ree, smeje se njemu kljubljiva škodoželjna dota, Cel to je moje maščevanje. Oh grozno maščevanje M jedno samo materino besedo, katero je govorila le ji ljubezni do njega!
Neznoano se zdi sestri molčanje. Bada bi govorila bratu, rada bi ga prepričala, da njegove misli, njegovi iklepi in nameni niso pravi, a boji se poseči v živo oglje. 8aj stopa brat pred njo uko trdo, tako temno gleda pred se, kakor bi bil ia kamena. Strma steza pridrži do vrha hriba, potem pa se nagne na drugo stran.
Do tu navadno spremljajo naSe žene svoje može, sestre svoje brate, kadar odhajajo ti z doma. Kaj lepo ie vidi od to cela dolinica, holmci in ravnina, gozdi, polje, travniki in mala aela z ličnimi biSicami. Od tu se vidi tudi cerkev Cikava, kjer Marija tako rada vsIiSuje prošnje naS.h krolnjarjev. Zatorej tudi ne pozabijo nikoli, kadar odhajajo z doma, iti gor na prijazni hribček da se v novič priporoče nebeški Devici za srečo pri kupčki, katero jim vsako leto sproa. pri Bogu. — In res, dobrotljiva nebeška Mati ne pozabi nikoli svojih čaatilcev. Ko se vračajo • zdomarji« v pozni jeseni domov, dobe doma napolnjene žitnice io vse gospodarstvo v lepem redu. A sami prinesejo iz ptujine denarja, kolikor ga potrebuje hiSa, kajti o tem, kar mu vzrasle na primeroma malem polju, bi se biSa ne mogla vzdiževati. Tak je naS kmet v svojem dejanji in nebanji. Tudi naSa dva znanca sta prišla do vrha hriba. Martin je stopil na cesto, katera drži po vrhu malega pogorja. Malomarno ae je ozrl po dolini, katero je zapuSčal, kakor je pravil, za zmerom. Človek bi mislil, da se mu je atorilo inako pri zadnjem pogledu na rodno dolino, na rodno vas in domačo hiSo. A zaničljiv nasmeh, katerega mu je izvabil ta pogled, je pričal, da mladeniču ni nič za dom. Popačeoo srce, katero je doma preveč obsipala sreča!
Tudi sestra je stopila s steze na ceslo, oddahnila se ter ozrla nazaj. Pogledala je brata in zopet se jej je porosilo oko. Do tu je navadno spremljala rajnega očeta in brata, ko sta skupsj hodila z doma. Nekako žalostno se je vračala vselej od tu, a u žalost je bila povsem drugačna, kakor bolest, katera jej danes stiska srce. 9«j je upala poprej pri vsakem slovesu na veselo in srečno svidenje, saj so jo dobri oče vselej, kadar so jej stiskali roko v slovo, prijazno tolažili, naj se ne solzi, nek«j časa in zopet se bodo videli. A sedaj ? — Ljubljenega o«eU krije hladen grob! Brat pa, katerega je vselej Uko ljubila, zaSel je po očetovi smrti na kriva pota, zapravljal je v slabi družbi denar ter zahtoval vedno večje avote od matere. Nekaj časa mu je mati vstrezaia, kajti bala se ga je, kar je vedela, kako hude jeze je. A slednjič mu ni mogla več priianatoti. Prar po materinsko ga je posvarila.
Takoj je bil ogenj v strehi. Nič več se ni dalo njim občevati. Zahteval je odločno, naj mu mati izroči posestvo, katero ja po moževi odredbi oskrbovala do sinove polnoletnosti. Mati M seveda ni mogb odločiti za tak korak, zlasti ker je videla, kako se jej sin vedno bolj odtuja. Prosila ga je, naj počaka do Štiri in dvajsetega leta.
Ker se nI dalo s silo ničesar doseči, poskusil je s kljubljivostjo. Odpravil se je od doma, CeS, da se ne vrne nikoli več domov.
»Martin, vrh Vrnileka sva, jaz moram nazaj!« izpregovori sestra, ko stopita na cesto. Nič odgovora.
• Saj veS, Martin, da smo se vselej tuksj ločili. Vselej smo se lepo poslovili, z jezo v srcu menda tudi danes ne boS odSel?« Zopet nič odgovora.
• Kako moreš biti tako trdosrčen? Martin spomni ae rajnega očeU —« deklici se udero solze in ihtoč nsdaljuje:
Tu-le doli pri sv. Marku počivajo, misliš li, da ne gledajo zdaj na naju? Saj ves, kako so vselej radi videli, če smo se ljubili med seboj? Vsaj mrtvega očeU spoštuj . ..« dalje ne more govoriti, solze žalijo ubogo dekletce.
Bile so bridko solze, ljubeče sestrine solze, in glejte — niso ostale brez odmeva. BraU je oblla nekaka zona in trepalnici na očeh sta se mu zganili. Ozrl se je nazaj in neljubo zmajal z glavo videč sestro v takem stanju.
• Kaj pomaga zdaj vse javkanje in Urnanje? Šele zdaj bo vama prišlo spoznanje, a prepozno je.« SkuBal je govoriti s trdim osornim glasom, toda poznalo se mu je, da ga je ganil sestrin jok. Spoznal je, da ne dela prav, videl je, da bi ga sestra mogla popolnoma omečiti, zato se je je želel, prej ko mogoče iznebiti, želel je proč od doma. Popačeno srce mu ni dalo, da bi se uklonil.
Zgrabil je torej zveženj, zamrmral nekaj med zobe in odSel. Zaman ga je klicala sestra, Se nekaj trenotkov in izginil je na ovinku za bojevimi debli . . . Sestro je premagala bolest. Zgrudila se je na blilnji bukov parobek ter si zagrnila obraz s predpasnikom. Nekaj časa je ihtela, potem pa je vstala in pogledala po dolini. Na malem holmu se je videla cerkev v Cikavi. Jutranji solnčni žarki so obsevali veličastno romarsko avetiSče, da je bilo videli res vzneseno.
Gorak vzdih je prikipel deklici iz praij, gledala je nekaj časa po dolini, dokler ji ni ostal pogled na kraanem Marijinem hramu vrh holma pod Veliko goro. Dolgo časa je arla na cerkev; solze so jej sginjale z lica, in lahni dih jutranjega vetriča jej je suSil mokra lica. Nepremakljivo je stala, roki sU se jej jeli sklepati in ustnice so jej šepetale tiho molitev, vročo molitev do nebeške Device, v katerej je porabljala srčno bolest. Žarek upanja na srečno svidenje z bratom, kateri jej je prav kar izginil v tako žalostnem duSnem stanju .izpred očij, jej je zasijal v žalostno duSo. Zdelo se ie deklici satopljeni v molitev, da jej govori Marija: Tvoj bnt gre poboljftanju naproti, odhaja lahkomiselno ptujino, katera ga iauči, kolike vrednosti ja dom, varno domače livljenje v materinem krilu. Kmalu potem je odhajala deklica po hribu navsdoi, a navdajala ao jo povaem drugačna čulstva, kakor poprej, ko je aledila bratu po tej strmej stezi. In deklica se je veselila sladke lolažbe, katero je dobila pri nebeški Kratici.
Vea dan so padali od neba beli snežni kosmiči Kabla odeja je pokrila zemljo, pobelila atrebe ličnih kmetakih bil in obtežiia gosto drevje ob naSi vasi. Potihnilo ja živahno kričanje razposajeno otročadi katera je vaa dan oživljala vas a svojimi igrami na costi. Mrak je padel na zemljo, in tema je zavila hrib in dol v avoj črni ovoj. V osamljeni podružnici je odzvonil cerkvanik »Ave Marijo« . . . Vse je potihnilo v zimski prirodi.
Gospodinje ao akuhale večerjo, in a alastjo so povžili po hiSah borno jedilo. 8 slovesnim zategnjenim glasom je odmolil gospodar rožni venec, in družina s* je spravila polagoma k počitku. Skoro v nobeni bili oi več videti luči . . .
Za dober streljaj od vasi N vije m.! potok po dolini. Oosto vrbove in jelleve grme, kateri obdajajo polok, nagnil je sneg, da io »e »družili m e d gcboj ter tako zakrili ozko strugo. Komaj je ie Culi žuborenje Ciste vode.
Na lesenem mo.lu, ki dni Ce« potok, se zaslilijo koraki. I« teme se prikaže moika oseba. Nestalnim ko rakom ie blita vasici, oiirajoC se zdaj na desno zdaj na levo v temo. Priiedsi do vaikih vrtov poitoji nekoliko, a takoj krene s poti na stezo, katera vodi za irtovi na drugi konec vasi.
Nekaj časa stopa med gostim drevjem naprej, potom postoji. Pogladi se z roko po Celu ler vzdihne. Ide sopet nekoliko korakov dalje, pa zopet postoji. Vidi se mu. da je utrujen, kajti komaj le prestopa po debelem snegu.
Sedaj dospe na nizek holm, kateri se zs nekaj metrov vsdiguje nad selom Tu se ustavi in zre na tibo vasico, katero ovija mrzla noC s svojim temnim plaSčem. Kako vae mirno!
Nepremično gleda potnik na vas, kakor izklesan stoji na obronku bolma.
Hkrati se zaCuje zamolkel aam^govor. Tihi pretrgani stavki prihajajo nočnemu potniku iz ust Zopet t« gledam . . . ob zopet. — Kik mir — blaten mir, kraljuje tukaj. — Prav nič ni Culi onih valov — onega lumenja, katero mi je povsod glodalo sree . . . Kitka blaženost, kaka miloba mi objemlje dulo. Da, zopet te gledam, materina bila, rodni dom zopet... zopet!
Potnik potegne z roko po očeh. »Kako mi je milo to gosto drevje, to brdje in ti doli, kako ai mi lepa visoka, temničasta gora, a najdratja si mi ti, rojstna bila sredi vasi! Ti in tvoja okolica sta m1, kakor bi mi bile izrastle v duli. — Ob, domači kraj, sprejmi me z ono ljubeznijo, s katero sprejema mati svoje dete . . . Mati? Ob mati, . . mati . . ste li le med živimi . . . ali vas ni ni moja trmoglavost spravila pod zeleno rulo ? Oh U misel, kako to peče!... — več ae ne razume liho lepetanje S poveleno glavo stoji nekaj časa nočni potnik na holmu, a zdajci se spusti proti vasi. Kdo je ta človek? Pojdimo za njim, morebiti ga ipoznamo!
Hitro je prestopil straniko valko pot in izginil med skednjl. Olej, pred bilo, stoječo sredi vasi, se je ustavil. Jedno okno stranske izbice je ie razsvetljeno. Potnik ie prime ra Ceipljevo drevo in pogleda v bilo. Na mizi brli mala svetilka in raziirja motno luč po sobi. V kotu za pečjo pa kleči stara »ena. Kakor je videti — moli.
Nečuveno iznenadi ta pogled nočnega potnika L zamolklim klicom: »Mati I« odskoči od okna ter se pnme za drevo. Kakor okamenel obsloni na čelpljevem deblu. Luč, prihajajoča od okna, mu obsveti obraz. Bledo, upalo lice, nagubana kota in globoko vdrte oči katajo aicer na starost, a krepka, nevklonjena postava, žive oči in mladenilka, daii zmrlena brada nam predstavlja mladeniča, na katerem 10 zapustili dulni in telesni boji globoke brazde.
Dvomim, če bi spoznal kedo izmed valčanov v lej osebi Pep61ovega Martina, o katerem le dve leti ni bilo ne duha ne sluha.
Da, Pepelov Martin, isti Martin, katerega smo videli pred dvema letoma zapuičati dom s sklepom, da «e ne vrne nikoli več domov, prav isti Martin se ja zopet prikazal v domači vasi.
Srce mu ni več dalo ostajati dalje v ptujini. Duine in telesne sile so ga gnsle domov, v ljubo, milo domačo vasico. Vse ga je sililo nazaj k materi in seatri radi katerih mu je vest glodala dan na dan otožno dulo. Bil je na Koioskem. Znanci očetovi so ga redili, od kmeta do kmeta je pohajal, popravljal za samo hrano gospodarsko orodje, kakorlno je včasih novo prodsjal. Vitre si je delal sam v gozdu in prav tako si je sam obrezoval tudi obode.
Iz početka je živel prijetno, malo je delal ter polegal po sencah. Toda prilla je zima in z njo razne težave, katerih ni poznal po letu. Obleka se mu je začela trgati, zlasti čevlji so kmalu pokazali luknje. No da se popisati, koliko mraza in težav je prestal, koje hodil od kmeta do kmeta, kateri so na Korolkem včasih uro hoda oddaljeni drug od drugega. Saj pri jednem kmetu se ni smel mudili predolgo, tujega človeka se ljudje hitro naveličajo.
Toda tudi zima z vsemi svojimi težavami ni uklonila njegovega upornega duha, tolažil te je s letom. Res je mineval polagoma mraz in izginjal sneg, zopet se je približalo poletje. Iu čudno, kar ni storila zima, učinilo je ono poletje, s katerim se je Martin tolažil.
Začela se mu je namreč buditi v srcu od dnč do dne močnejša želja po domu. Iz početka je vselej naglo zavrnil ta tihi srčni odmev, a ko je postajal ta čut vedno krepkejli, bilo mu je težko ustavljati se mu. Vsako kmetsko delo kstero je videl po tujih krajih, mu je budilo spomine na dom, katerega je zapustil iz kljuby ivoati.
Začel je večkrat misliti na domačo vai, na mater in sestro in popraleval se je, kaj hudega mu je prizadela domača vas, kaj mati kaj sestra. Vedno jasnejle se mu je vrivalo spoznanje, da je le dobrote prejemal od onih, katere hoče sovražiti, dasiravno jih ne more. Po letu je le ostsl v ptujini, ko se je pa zopet približevala zima, platiti ga je začel zimski mraz, domotožje je bilo vedno silnejle: sklenil je iti domov ter poravnati vse, kar je lahkomiselno zakrivil.
Ves zavzet, poln najblatjih čustev je slonel sedaj ob drevesnem deblu pri domači bili. Videl je ono milo, nepozabno lice materino, videl je domačo bilo ia vse, po čemur mu je koprnelo srce.
Še dva trije koraki, in prestopil je prag. Sam ni znal, kam bi se obrnil v domači hli. Naprej, skozi hilna vrata v malo izbo ga je gnalo irc«. Nekaj trenutkov in vrata v mali izbi so ie odprla Mati utopljena v molitev se je ozrla proti vratom — — blažen viklik veselja se jej j« Iztrgal ii preij . . . V objemu *U se združila sin in mali . . .
Zdajci ispueti mati aina is rok. (Jleda ga od nog do glave, kakor bi ae hotela prepričati, ae li ne vara, ko pa vidi da ae njeno materino oko ni motilo, zašije jej obraz v blatenem nasmehu, in ob jednem se jej porosi oko. . .
»Hvala Bogu«, reče najprej mati.
»Da, mati, hvala Bogu«, ponovi sin.
• Oh, dovolite mati, da se zopet nagledam doma! Jaz neapametnik, nepokorni otrok, ki sem hotel pozabiti vse to I*
»Vse ja dobro, Martin, vse, da ai se le ie vrnili« šepete erečna mati.