Mačeha, pastorka in petelin
| ← Tri hčere | Mačeha, pastorka in petelin Matija Valjavec |
Mačeha spremeni pastorko v ptico → |
| |||||||||||||
Nekoč je imela neka mačeha hčer in pastorko. Svojo hčer je imela rada, pastorke pa ne. Pastorko je nekoč po najdebelejšem snegu poslala jagode nabirat, na pot ji je dala le košček trdega kruha. Pastorka je s seboj vzela mačko in petelina ter je šla žalostna po poti premišljujoč, kako naj bi v tem snegu nabrala jagode. Gre kos pota in da mehkejšo sredico mački, petelinu pa skorjico. In takoj, ko sta pojedla, je začel petelin prepevati, mačka pa mijavkati.
Pride v neki gozd ter vidi, kako so trije možje kurili ogenj. To so bili štirje vetrovi.
Pride do njih in reče: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!«
Vetrovi pa odgovorijo: »Na vse veke hvaljen!«
Potem eden vpraša: »Kam pa greš ti, deklica moja?«
Dekle jim odgovori:
»Oh, moji dragi, jagode grem nabirat, če bom kje kaj našla.«
Potem jo eden vpraša: »Kateri vetrovi so najboljši?«
A dekle jim odgovori:
»Oh, vsak je dober, sever nam ohladi, jug nam namoči, zgorec nam prinese lepo vreme, zdolec nam ga pa pokvari.«
Potem so takoj zapihali, sneg je izginil, jagode so zacvetele in dozorele, in pomagali so jih ji nabirati. In tako je prišla lepo domov in je jagode dala mačehi.
Mačeha pa s tem ni bila zadovoljna, ampak je rekla:
»Ti grda, umazana cafuta, ti! Boš že videla, kako lepe jagode bo prinesla moja hči!«
Potem je poslala po jagode svojo hčer. Na pot ji je dala hlebec. S seboj je vzela mačko in petelina. Gre po poti in je jedla kolač, ter vsega pojedla sama.
Potem reče petelinu: »Daj, zapoj!«
Petelin pa ji pravi: »Kar ti poj, saj si sama jedla hlebec!«
Nato reče mački: »Mijavkaj!«
Mačka pa ji reče: »Kar sama mijavkaj, saj si sama pojedla kolač.«
Potem gre, pride v gozd in vidi štiri može kuriti ogenj. Bili so štirje vetrovi. In gre mimo. Ničesar ni rekla, samo mimo je šla.
Potem jo eden vpraša: »Slišiš, mladenka, kam greš?«
»Kaj vas pa briga?«
Vprašajo jo: »Kateri vetrovi so najboljši?«
»Kaj me sprašujete! Nekateri so mrzli, vsi pa so poscani.«
Potem so začeli vetrovi pihati tako močno, da so jo hipoma vzdignili in sem in tja vlekli po trnju, tako da je domov prišla vsa raztrgana.
Mačehi še ni bilo dovolj, vendar svoje tokrat ni poslala. Drugega dne je poslala pastorko s kravami na pašo ter ji dala rjuho prediva, da ga sprede in kravo napase.
Pastorka je šla žalostna na pašo. Joka se in premišlja, kako bo spredla.
Krava jo vpraša: »Zakaj jočeš?«
Povedala ji je. Krava pa ji je rekla:
»Nikar ne joči, ampak daj sem. Jo bom jedla, ti pa boš namotavala z moje zadnjice.«
Pastorka ji je dala predivo. Krava je jedla, ona pa je pri njeni riti navijala in je tako vse spredla.
Potem ji je krava rekla:
»Zjutraj me bodo zaklali. Ti pa boš morala očistiti najgrše, ker te mačeha ne trpi.«
Pastorka je prišla domov in dala je, kar je spredla. Mačehi pa še ni bilo zadosti. Drugi dan so kravo zaklali. Pastorka je morala očistiti vampe. In ko jih je snažila, je notri našla škatlico. Pastorka je ni šla gledat, ampak jo je spravila.
Nato je nekoč mačeha pastorko poslala v zakleti grad po ogenj. Pride noter in vidi enajst straž. Gre po hodniku, pa reče: »Prosim malo ognja!«
Vsaka straža ji reče: »Pojdi tja!«
In tako je prišla od prve tja do enajste, enajsta straža pa ji reče:
»Pojdi h gospodarici!«
Pride noter v sobo in vidi na stolu staro mačko, kako si obuva nogavice, in reče:
»Prosim malo ognja.«
Mačka udari po mizi z usnjenim podplatom, in takoj je prišlo vseh enajst mačkov, in gospodarica je rekla:
»Tej mladenki dajte ognja in jo lepo spremite ven, brez vsakršne škode.«
In so ji dali ter jo lepo spremili ven. Prinesla je domov k mačehi ter ji dala. Mačeha pa s tem ni bila zadovoljna, ampak je rekla:
»Ti, grdoba, prinesla si samo nekakšen ogelček. Boš videla, kako lep ogenj bo prinesla moja hči.«
Potem je poslala v zakleti grad po ogenj hčer. Hčerka pride tja in reče kar:
»Dajte mi!«
Tako jo je vsaka straža pošiljala naprej, da je prišla do gospodarice. Pride v sobo in vidi na mizi mačko, ki si je obuvala nogavice, ter reče:
»Daj mi ognja!«
Potem pa hitro pravi: »No, kar hodim po svetu, še nisem videla takšne neumnosti, da bi si mačka obuvala nogavice. No, prav zate so nogavice, saj si jih niti obuti ne znaš!«
Tedaj je mačka udarila po mizi in prišlo je vseh enajst mačkov, ki jim je rekla:
»To punco raztrgajte in jo praskajte prav ven do vrat, ter je tudi žive ne pustite ven!«
Komaj jim je ušla, vsa razpraskana in strgana. Mačeha jo je tudi tokrat skrivala in ni pokazala njenega neuspeha.
Neko nedeljo zjutraj, je pastorka vstala in šla gledat: »Bogve, kaj je v tisti škatlici, ki sem jo našla v kravjem vampu?« Odpre jo in najde notri dvoje oblek: prva je bila svilena, druga pa zlata, ter par čevljev. Ko je to videla, je bila vesela ter je spravila nazaj. Potem je rekla mačeha:
»Poslušaj! Danes boš kuhala. Na, tu imaš mernik mešanice pepela in prosa. To moraš prebrati in skuhati jed.« Mačeha pa je odšla k maši.
Kaj pa pastorka? Pastorka je jokala, češ kako bo to zbrala in skuhala jed. In ko je z velikim trudom že začela zbirati, je prišlo mnogo mravljic, toliko, da je vsaka samo eno zrno vzdignila ter ga dela na stran, in vse je bilo opravljeno.' Skuhala je kašo in vse pripravila.
Potem si je mislila: »Zdaj bi tudi jaz lahko šla k maši.«
Oblekla si je svileno obleko ter zlate čevlje, in je šla v cerkev ter je rekla:
»Megla pred menoj in megla za menoj!«
In tako je ni nihče videl, ko je prišla k vratom. Naprej po cerkvi ni hotela, da je ne bi videli, ampak je bila kar tam. Zagledal jo je neki velik gospod, največji v tistem mestu. In ko je maša minila, je šla domov in reče:
»Megla pred menoj in megla za menoj!« In tako je ni nihče videl. Domov je prišla prej ko mačeha, slekla si je obleko ter jo spravila.
Ko so ljudje šli iz cerkve, so se takoj začeli pogovarjati o tej mladenki: »Bogve, odkod je prišla.«
Tudi mačeha je slišala. Prišla je domov ter reče:
»Ti, beda črna! Tista, ki je bila danes v svileni obleki pri maši, o tisti bo šel dober glas. In kako so govorili o njej!«
Potem ji je tudi drugo nedeljo dala proso s pepelom. Mežnar pa je rekel: »Jaz bom pa zvedel, kdo je in odkod je.« Namazal je cerkveni prag s smolo. Tudi drugo nedeljo so prišle mravlje in vsaka je dvignila po eno zrno in vse je bilo izbrano. Nato je pastorka rekla: »Tudi jaz grem k maši.«
Oblekla je zlato obleko in čevlje, šla k maši ter rekla: »Megla pred menoj in megla za menoj!«
Pride v cerkev in tam jo je videl gospod, ki je bil največji v vsem mestu. In ko je maša minila, je odšla, en čevelj pa se je prilepil na smolo na cerkvenem pragu. Pastorka ni hotela iti ponj. Tisti gospod, ki je bil poleg, je čevelj vzel, ter je dal oznaniti, da bo mladenka, ki ji bo prav, njegova. Šli so gledat po hišah, kateri bi bil prav. Pridejo k mačehi. Mačeha pa veli pastorki:
»Izgini, odurnica! Ne kaži se tu! Nekam se skrij, da nam ne boš v sramoto.«
Potem jo je skrila pod korito v hiši. Gospod pride tja in mačeha je svoji hčerki odsekala prst. Potem je bil čevelj premajhen. Nato ji je odsekala peto, pa je bil prevelik. Petelin pa je prišel v hišo, stal je na koritu in pel: »Kikiriki, lepo dekle pod koritom!« Mačeha gre h koritu in ga podi: »Šc, petelin!« Gospod reče: »Pustite ga! Kaj je tu notri?« Gre gledat, najde dekle ter pomeri čevelj. Bil ji je čisto prav. Potem reče: »Poročila se boš in boš moja!« Nato sta se oženila.
Tudi jaz sem bil tam. Pil sem iz lepega vrčka, veselega srčka.