Tri hčere

Tri hčere
Matija Valjavec

Spisano:	Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano:	2002
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Nekoč je živela neka mati. Imela je tri hčerke. Ene izmed njih nikakor ni mogla trpeti. Tudi vsi drugi, ki so bili pri tisti hiši, so jo sovražili, nihče je ni mogel trpeti. Vselej so ji nalagali najtežja dela, takšna, ki jih nihče ne bi mogel opraviti. Ona pa je vendarle svoje delo vsak dan opravila. Vselej pa, kadar je kaj težkega delala, je šla od doma kam na svoje polje, in ko je bil večer, je prišla domov. Nekoč je šla mati za njo, rekoč, kam neki gre vsakokrat.

Gre, gre, lepo potihoma za plotom, in gleda, kam bo šla. Naenkrat gre hči noter v živo mejo in se ni več pokazala iz nje. Mati pa si je tisti kraj dobro zapomnila. Gre tja ter jo najde z nekim teletom, ko ji tele lepo dela namesto nje.

»Aha, zato moreš vsak dan narediti, ko tele dela zate! Zato vsakokrat odideš od doma!«

Nato gre mati jezna domov, pove doma, kaj je videla, kdo pomaga njeni hčeri delati in zakaj vsakokrat odide zdoma.

Dva moža gresta takoj po tele. Najdeta jo s teletom. Tele takoj vzameta ter ga z njo vred odpeljeta domov.

Ko so že prišli domov, reče tele na samem hčerki:

»Veš, zdajle me bodo zaklali. Ko bodo z mene odirali kožo, bodi zraven. Pod kožo na zadnjem koncu boš našla jabolko. Tisto jabolko hitro vzemi in zbeži z njim, da te ne bo nihče videl, in ga posadi nekje za plotom.«

In ko so tele že drli, so prišli do tistega jabolka. Hči hitro vzame jabolko in ga vsadi daleč za plotom, tako da nihče ni vedel zanjo. Jablana je takoj začela rasti, tako da so v enem letu na njej že rasla jabolka.

Nekoč zvečer so prišli snubci po tisto hčer in ko so prišli noter v hišo, povedo, po kaj so prišli.

Mati jo je takoj skrila za prejo v zadnji sobi ter je porivala oni dve naprej:

»To sta ti dve, ki se moreta omožiti.«

Mladenič, ki je prišel snubit, nato vpraša:

»Kje pa imate tretjo hčer? Rad bi imel njo.«

»Hm, tu nekje se je skrila. Ona še ni za poroko.«

Potem reče mladi gospod:

»Tista, ki mi prinese jabolko z one jablane na polju pri plotu, tista bo moja.«

Mati pošlje eno izmed teh dveh po jabolka. Pride trest tista jabolka, a niti enega ni mogla otresti.

Pride domov in reče: »Niti enega ne morem otresti.«

Zdaj gre druga, pa tudi ta ni mogla otresti niti enega. Pride domov in ni prinesla ničesar.

»He, he, otroka moja, kaj sta tako slaba, da ne moreta prinesti jabolk?«

Ženska gre sama po tista jabolka. Vzame dolgo palico, pride tja in začne tresti jablano. Kakor hitro pa udari s palico po jablani, se drevesne veje zavijejo navzgor, tako da jih ženska ni mogla doseči s palico. Začne robantiti, zaletava se v drevo, a ni mogla niti do enega jabolka. Ko pride jezna domov, reče:

»Ha, ne vem, kaj je to! Kaže, da še niso prav zrela, ne dajo se otresti. Naj gre trest tretja, vem, da ne bo prinesla ničesar.«

Zdaj gre po jabolka tretja hčerka. Ko pride k jablani, je samo krilo podstavila, in takoj se ji začno jabolka sama vsipati. Prinese polno krilo jabolk in jih da na mizo tja pred tistega gospodiča. Potem ji mladenič da roko, da hoče njo.

Zdaj si ženska jezna misli:

»Že vem, kaj bom napravila s tabo.«

In ko so prišli drugič, da bi odpeljali mladenko, jo baba skrije pod korito pod posteljo ter obleče drugo v isto obleko, v kateri je bila ta oblečena. Ko so bili pri večerji, je mladi gospod, ves čas sumil, da to ni prav tista mladenka, ter vpraša žensko:

»Kje imate tretjo hčer?«

»Ne vem, pravkar je nekam odšla v vas. H botrici. Ni je doma.«

Na to skoči na okno petelin, pa zapoje:

»Kikiriki, pod koritom je lepše dekle, kot je za mizo. Kikiriki, pod koritom je lepše dekle, kot za mizo!«

Gospod posluša, pa vpraša žensko, kakšen petelin je to.

Ženska zrine petelina z okna in se začne pogovarjati z njimi. Petelin pa prileti in začne spet tako peti.

Potem se je šel mladi gospod sprehajat po hiši, in ko je prišel do tiste postelje, koder je bilo dekle pokrito s koritom, je bilo malo koritovega vogala videti ven. Ko je šel tam mimo, je z nogo zadel v korito, in tako se je korito samo obrnilo ter najde pravo dekle, tisto, ki jo je bil zasnubil.

Potem je takoj vzel to pravo, prvo mladenko in jo odpeljal v svojo hišo, in tam sta dobro živela.

Tudi jaz sem na tisti svatbi bil,

vino sem pil ter takole pel:

»Jaz sem najmlajši,

pijem ga najrajši,«

da se mi je grlo paralo.