Matijče iz Zorán
| ← Bélsazar. | Matijče iz Zorán. Poezije Fran Zakrajšek |
Prva moja pesem l. 1855. → |
| |||||||||||||
1.
Matijčetu iz Zoran po glavi kaj šumi,
Da kášljati komarje že sliši, misli si;
On moder, on zgovoren, on lep, on s kratka vse;
V primeri ž njim, on meni – clo župan teslo je.
2.
A kosa še najbolja zadene v kamen clo –
Takó očanci naši že govorili so –
Tak Salomon Matijče kaj slan je navk dobil,
Da človek še nikoli se preveč ni učil.
3.
Ne le, da ga ne ljubi: sovraži clo ga vsak,
Sosebno domišljivcu jte Martin kaj gorak;
Ta duhta le, kakó bi nad njim se maščeval,
Prevzetneža kakó bi ponižal kar do tal.
4.
Napósled najde jedno (prav take želel je).
Odslé ne dá mirú si, na delo spravi se,
In brzo v to si najme goljufe zrele tri,
Imé katerih največ po mestu tam slovi.
5.
In cvet ta poštenjakov se hitro zbere v zbor,
V Martinova je usta zamaknen slavni kor:
»Možaki, pozor!« čuj – se odreže Martin zdaj –
»Napnite mi vse žile, Matijče čuti naj!« –
6.
»Prebrisane glavice! Nalogo na-te to:
Matijče gnal živali dve jutri v somenj bo,
Spodmaknite mu osla, da znal ne bo kakó,
Katerega bo jezdil – in kozo še na to.«
7.
Oreha nista mehka, še bolj bo tretji trd,
(A plotu vkljub, ko hoče, na vrt se spravi krt)
»Naposled naj raz njega obleka se zgubi,
Da v Adamovi na cesti ostane suknjici.«
8.
»Ak prav ta rigorozum, možjé, doženete,
O srečna vaša majka! Lovora vredni ste! ...«
In ko jim dé, da mošnjo namazal dobro bo,
Svoj amen brž navdušen prikimlje zbor na to.
9.
Na novo leto v mesto Matijče žene par,
(Da vošči gospodarju in dá mu kozo v dar).
Na oslu se šopiri, kaj modro se imá,
Za njim z rujavim zvončkom pa koza škrabotljá.
10.
V volitve se zamika (o ti županski stol!)
Do zadnje pike gnati jo če, saj ima sol:
Dosežem li te krone, ohó, ohó, ohó!
Po mojem pisku plesal sosebno Martin bo.
11.
A kaj? Ni rokovnačar, ki leze tam odzad,
In dolgo nanj je stregel za plotom kakor tat?
Ko najbolj je Matijče zamišljen v slavni stol,
Za njim, beré stopinje, hiti možak na lov.
12.
In ne da bi počival, rezilni 'zdere stroj,
In kozji zvon obesi na oslov rep takoj;
Nato kar, smuk, z bradačo. Matijče pa: cin cin,
Za sabo zmirom sliši. O mojstra vreden čin!
13.
Čuj, Martin tam v kolena se tolče, smeje se.
In kaj bi ne? Saj prva tak dobro zmlena je;
Alj aj, kaj bode z oslom? Jahač je nanj pribit,
In, ah za en tretjin je brez britve še le brit!
14.
Martine, kaj li dvomiš? Ni vsahnil še jim vir,
Izbral si cvet možakov, jim viši znan je tir;
Kar skrito še v načrtu teh zvitih bratov je,
Pohvali ti vsak doktor – clo vrag podpiše se.
15.
Matijče vedno jaha, za njim pa le cenglja;
Uhač pa jezno brca, ker rep na moč žvenkljá.
Jezi ga zvon še hujše, ko brencelj vanj bi ril:
Zató bi, ha, s kopitom to vražjo stvar odbil.
16.
To brcanje pogostno Matijčeta zbudi,
Za sabo tja pogleda in – mraz ga spreleti;
Oči si koj pomane, alj vidi prav alj ne,
Ukradena je koza? Vsi vragi! Anti ne!
17.
A koze ni – Martinov kakó že tvarja strup!
Oblast, le-ta je dobra! Po vodi plava up.
Znad osla, lej, obrača na kraje vse oči,
Matijče kolne, Martin si trebuh tam drži.
18.
Pa kaj je vse pomrlo? Alj pekel dela kvar?
Nikjer ni žive duše. Nazadnje sreča stvar;
Matijče koj se vstavi, suhorček tam sedi;
Da zrel je za nebesa, prisegel človek bi.
19.
In jezdec se uteši – (ko Turek prej je klel).
Za toporišče, misli, da stvar je že prijel.
»O blaga duša,« kliče – »alj kozo videl ste?
Povejte, bog vam plati! Lastnina moja je.«
20.
Zravná se zvitorepec, (pobožno zre okó).
»O bog vam je prijatelj!« – odvrne mož nato.
»Tatú sem videl, hitro za njim! Ni daleč še,
Todisto gori s kozo po stezi hitel je.«
21.
Matijče od veselja možá bi kar objel:
»Tovariš mili! – vsklikne, z nebes poslan mi sel!
Še ljubav mi storite, daj bog vam mnogih let.
Pri oslu tukaj čajte, dokler se vrnem spet.«
22.
»To željo vam izpolnim,« odvrne brž slepar.
Vesel na to Matijče raz osla skoči kar:
Pajdaša poroknje, ter, hoj in smuk, na hrib,
Za hrbtom ko bi pelo sto palic mu in šib.
23.
»Bedače, za-te, smolo, ki brž na led hitiš –«
Mrmrá za njim zvijačnik, na oslov šine križ,
»Kjer nisi bil, le idi! Moj zlodi star je bil,
Hahá, ko tvoj; Matijče, se komaj je rodil.«
24.
To reče in požene. Matijče pa med tem,
Mislé da kozo najde, po brdu išče šem.
Le prazno slamo mlati. Zastonj je. Vès potán;
In truden, da je groza, povrača se na stan.
25.
Srdit se v čelo tolče. Ne pomni take vek!
Po škodi došla pamet gorjup na moč je lek;
Scer ovce tudi štete požrešni volk pojé;
A biti brit tak smešno, to več je neg' gorjé!
26.
Pa kaj, alj bode jenjal? Več potov vede v Rim!
Zasel bo osla hitro, da reši kozo ž njim.
Da krenen je tak zvito, ne sme prodreti vest;
O ne, slepar prokleti, ne boš smejál se v pest!
27.
In ti, moj sivko dragi, v kopita, kar se dá,
Ak hočeš ovsa v jasli in voljnega sená.
Pa osel? ... Kje je osel? Možá kje vrag drži?
Gorjé! ... Že mrena pada ... Matijče tam nori.
28.
Mar Lucifer došèl je, in tukaj šali se?
Gotovo dans, ki vlada, nesrečna zvezda je.
Matijče v znoji prha na ono stran in to:
Zastonj kraj gozda išče izbuljeno okó.
29.
»Te krst nikar ni vmesil. Peklenski to je kvas!«
Matijče zdaj zaškriplje – »Le-tá ne sme mi v vas.
Naj bo že ena, šmentaj! A, bes te lopi, dve!
O kje bilá je glava? Presmešno to je že!
30.
Kakó pa se izviti? – Hudimanov slučaj!
V grgutci že je tesno, reži mu v prsih zmaj.
Živinčet ni ne penez; to vozel, to je, to!
To čorba zanjga slana, da bog pomagaj, bo!
31.
Ukupil kravo v krčmi? O, bog prenesi, ne!
Po poti mošnjo zgubil? zgubljavec? Ha, kaj še! ...
Alj roparji ... in bog še, da kožo vnesel si!
Nikari, hu, kaj zlomka! ... Nu, zdaj pomagaj si!
32.
Pa kaj bi tukaj vrtal! Vse to, pa sol – v očeh!
Ni luknje, da bi zmuznil; le kvar na vseh straneh.
Oh smola je le smola. A treba iti v kraj!
In, pes naj se obesi, mord' pride v misel kaj.
33.
Ko solnce pa pozimsko ta misel moč imá:
Tu zguba, tam sramota: v teh kleščah trepetá.
Ko pes polit odrine (pritožil smolo je) –
Tam Martin skrivši v travi od smeha valja se:
34.
»Ahá, prijatelj, dve že! Še tretja za-te bo!
Ko kanja dežja čaka, té čakam še nato.
Živeli taki ptiči! En lešnik še preti;
Le trojka je popolna, po svetu vsem slovi.«
35.
Molitev kozjo moli Matijče v tem nažgan,
Temnó je v rogu, in klanec je tesan:
Naj vrta, kakor-koli, si svest je praznih muh.
Prokleta zanjka! Kljukčev opešal clo bi duh!
36.
Po kaj bi hlev zapiral, teleta ko več ni,
Saj zlodi sam, je jasno, v to stvar svoj rep moli
V bodočnost gleda modri. Kar bilo, bilo je,
Ko gnjezdo že je prazno, nad njim ne vési se.
37.
Pred vsim nikomur vere! Matijče škrpenti:
Kdor ume, ta je moder, to v drugo se glasi –
Potem pa zlata usta, to stara je povest.
Napósled sto oči še, da nos ne zajde v pest.
38.
Nato ko kača noge, mehkoto táji le,
(Naj bo li krava črna, pa mleko belo je).
Oklep bo to in kopje, presneto to drži.
O redka pač glavica, kak škoda te uči!
39.
Dobil je slavni vozel. Ohó, le pridi kdo!
Za nohet ne odjenja, s prisego zveže to.
In sleharno teh gasel, karkolj naj prileti,
Bo njemu kamen modrih in Heroslavov kij.
40.
Izzut je tesni čevelj; Matijče v višji krog,
Duhá požene v krila, z leti v zeleni log.
In – kaj pred njim zaplava? ... O zlato žezlo, stoj!
Na tron županov smukne. Kak maže upa loj!
41.
Od pete do vrhotca Matic je spet junak;
A lej, kdo roke lomi, naslonjen na vodnjak?
Čem bliže je Matijče, tem več se jok glasi;
V kosti in mozeg ide, v oblake javk leti.
42.
Grozán je krik. Matijče takoj predrami se;
Gledi, a brezi vspeha razuma svečo žge.
Hiti, da tam resnici privzdigne precej krov,
Nesrečnež da pred njim je, za zdaj je v tem gotov.
43.
»Za božji čas!« zdaj kliče – »s čim prišel ste v prepir?
In kaj takó, prijatelj, kali srcá vam mir?«
»O kaj bi pravil reva? ... Le vsmili se me Bog!«
Odstoka mož, ki zvit je še več ko kozji rog.
44.
(O da med zdaj in potler strmi tak grozen zid,
In znan je le začetek, zakrit temni izid!
Ko duh imel bi spredi, ne zadej le oči:
Bez dvojbe zdaj Matijče, ne čakal, bežal bi).
45.
Goljuf še enkrat milo v nebó zadere se,
Potem stokaje jame in vanj oči vprè:
»Kdor koli ste, povem naj, ker tak vas žene mik,
Kak strašnega me trna v srcé tu zbada pik.«
46.
»Pri samem živem Bogu, sočutja prosim vas,
In zvesto poslušajte, darujte mi ta čas;
Potem pa bote sodil, ko zveste vse le-to,
Alj kakor jaz na svetu nesrečen še je kdo.«
47.
Zdaj čujte, ki ste božji! Takó-le ta je stvar:
Predelat dragotine je v mesto dal glavar,
In škatljo dražili kamen izročeno dobim,
Da dans jo spet osobno glavarju izročim.«
48.
In bil na moč sem truden, in bolel me je zob,
Zato pa škatljo denem na ta vodnjakov rob:
Ko hrbet pa naslonim – nesrečo čujte vso! –
Nehotoma s komolcem odbijem škatljo v dno.«
49.
»Velika to je zguba! Prijatelj, to je dnar!
Vès lišp je glavaričin, poroke svitli dar;
In zdaj da ne bi tožil? Solza da ne bi lil
Ko takov sem nesrečnež, sem take zgube kriv?«
50.
»O zdaj naj kdo izmeri nezgode bézen te!
Kaj drugo nego ječa ostane zdaj za mé?
Gorjé, kedó družino bo mojo zdaj redil?
Pokàj v nesrečo tako sem revež se rodil!« –
51.
Plašur te-to izreče. Nato zažene jok,
Pa pridno vmes zajavka, grozán je jok in stok.
Matijčetu se smili, clo kamnu bi se bil,
Zato bi rad kaj olja v njegove rane vlil:
52.
»Vodnjak ni morje – nevaren tudi ni.
Stopite srčno vanjga, zaklad ko v njem tiči:
To vas dospeva, znajte. Naključek res je hud:
Enaka mu bodita srcé in možki trud.«
53.
»O dragi, brez zamere! Razsodek vaš strani« –
Odvrne oni – »zajec v tem grmu baš tiči,
Ko ne bi se, verujte, tak strašno vode bal,
O mili bog, v vodnjaku kedaj bi bil že stal!«
54.
»Zaklad takoj je rešen. V vodnjak, pa je, se ve;
Pri tem mislé že davno sem zjedel tu zobé;
A strah je moj zadržek – že misli se bojim –
O stokrat rajši v ječo, ko da se tu vtopim.«
55.
»O zdaj naj kdo bi prišel, prevzel ta posel bi,
(Takó prezviti dulec goljufov zdaj hiti) –
To drago dušo, bože, prinesi; še je čas,
Pač sreča njemu mila, in trikrat srečen jaz!«
56.
»Takó mi bog pomagaj, ak najde se ta cvet,
Dobi takoj od mene cekinov tu deset,
Po časnikih občinstvu potem ga razglasim,
In poleg pri glavarji ga še priporočim.«
57.
Matijčeta – o lej ga – se tihec prime zdaj.
Od sklepov, ha, poprejšnih zavozi urno v kraj,
Alj bal bi se? ... Praznije! Poskusiti velja:
Za boga, le en kamen, pa ptiča dva na tla.
58.
Deset cekinov! Šmentaj! Kak bliska se zlató!
Vso zgubo ž njim odvrne. Kaj vredno je že to!
Pohvaljen pri glavarji, in še natisnen ... ha!
Denar in poleg slava ... Kar pika, že velja!
59.
(O glej Matijče, da te ne dojde gola kost,
Na zračnih le obocih si zidaš zračni most:
Na vrbi niso hruške. Privida zdaj se ti,
Zobé le vkup! Ne zevaj! ... Še trnek prost visi).
60.
»Ne prašal bi beliča« – Matijče čaj, legá –
»A sila hraste ruje. Sèm reko, že velja.
Jaz škatljo, vi cekine; in koj poskusim to,
Čeprav je neprijetno in mrzlo, a naj bo!«
61.
»Kaj slišim?« – vsklikne oni, ko bil bi ves zavzet –
»Vi hočete po škatljo, in jaz bi bil otet?
O moštva redka zvezda! Sam Bog vam plati naj,
In vam in vašim za-me sto sreč na svetu daj!«
62.
»O ne le pred glavarja, to djanje mora v svet!
In jaz, in jaz pridenem cekinov še deset!
Poštenih dvajset, požri me črnih mravelj roj –
Če lažem – alj peklenski naj sne me tu pozoj!«
63.
Le brzo sreči v kuštre! – Ves vnet Matijče je,
Takoj hiti na delo, vesel že trese se:
Koj v varstvo še lisjaku obleko vso oddá,
In vedro zajezdivši v vodnjak na to zdrdrá.
64.
O zdaj je past se zdrla: Matijče, glej, je vjet.
Sleparstva drev pognal je zvijač najviši cvet,
Naklepov treh že sije najsjajniši izid,
Z odliko je dovršen goljufov treh izpit.
65.
Matijče rije v blatu. Zaklada, šmentaj, ni.
Debelo že je uro preklocal dol' z zobmi;
In meša na vse kraje in brodi, kar se da:
Za dnar mu gre in slavo; do pekla ril bi dna.
66.
A kaj je zdaj zagrabil? O trikrat srečna pest!
Nahodka to je sjajna, o to bo zlata vest!
Pred okom, ha, že maha, lešči ko škatlja se.
A kaj je to-le? – Strela! ... To šneba stara je!
67.
Klobuk Matijče v srdu kar v močnik pomečka,
Škripaje od togote zabrusi cmok na tla:
Da zgubil vse je tukaj, zadosti še ni zlu,
V vodnjaku nag in mrzel še norce brije tu!
68.
In čuden ga nahaje in muči čut plašan,
Kakó hlepi po solncu! Kakó ga vabi dan!
In kliče, prosi, vpije, da glas v nebó doni:
Zastonj je, vse je tiho, ker žive duše ni.
69.
Hudó drhteče v zanjki, skrbij tesni obroč;
Zató še krik podvoji – o zdaj je tu pomoč!
Matijče vidi znanca, ob robu gor' sloni:
»Za boga, potegnite! ... Tu škatlje vaše ni!«
70.
»Kdo je? Ali vi Matijče? Kaj šel v vodnjak ste v vas?
(Matijče kar otrpne: Martinov to je glas!)
»O križem balta, Martin!« šepeče. O pa ne!
Prinesel ga je satan? Zdaj Bog usmili se!«
71.
»A miši da snedó ga! Prav on je, Martinač!«
Matijče škriplje v vodi ... »Alj lizal bo kolač!
Okraden, pa v vodnjaku, brez hlač nag celó!
Vse to še ni zadosti. Hudiman! Zdaj pa to!«
72.
»Alj jezik bode brusil! (Ondnkaj da ga mor!
Oči ali bode pasel nad mano kakor nor!
Iz tega drva grdež bo še le oglje žgal,
In v pest na ptujo hrado bo kleti se smejal!
73.
Čeprav je v vodi mrzlo, Matijčetu je znoj.
V klobuk pa Martin usta: to maže kakor loj!
Smehú popadke komaj v grgntci še drži:
Matijče nag pa – v juhi! Za Boga, počil bi.
74.
»In tebi, vražje seme, ki dal si mu zaklad« –
Vès vznesen zašepeče – »kar pal bi ti za vrat.
Če kdaj pod milim nebom povzdig te počasti,
Najviših vislic, bogme, zato že vreden si.«
75.
Zdaj Martin, ptič naviti, pognavši hlimbo v klas,
Pomilovalen, čuj ga, v vodnjak zažene glas:
»Karkoli vaš namen je, o sosed brž za vrv!
Sam Bog me je prinesel, iz mlake vas bom zdrl.«
76.
»Pa kje je moj továriš?« – Matijče zdaj kriči,
»Tovariš? Vaš tovariš? – Tu žive duše ni!« –
»Spustite saj obleko. Tu gol sem kakor meh.«
»Je ... ni!« – odvrne Martin, duši ga strašen smeh.
77.
»Tu činil vrag ni jeden, vès pekel delal je,«
Matijče treščen vzdihne in skoraj zjoče se –
Ne le, da prazne muhe dobil sem kot zaklad;
Ne, môra ga zaduši! Še – hlače vzel je tat.«
78.
Zvečer pa gazda Martin gosti meščane tri,
Pijó ti tako vince, bolnik ozdravel bi:
Odmev je takih smehov, glasán je zbor in živ,
Ko bil bi na Olimpu se dans kak bog rodil.
79.
Po Zôrah vpričo polnili kozarcev in klobas,
In tam pod staro lipo ti vlada smeh na glas;
V gostilnah in žganjarnah ti smeh ženó glasaán.
Ta smeh pa je provzročil Matijče iz Zorán!