Bélsazar
| ← Zvonček sreče | Bélsazar. Poezije Fran Zakrajšek |
Matijče iz Zorán. → |
| |||||||||||||
Že bliže prihaja polnoči,
Povsod je tiho – Babilon spi.
Le gori v gradu, da trese se krov,
Razsaja, razbija trop njegov.
Tam gori v bliščobi dvorane svitlé
Kralj Bélsazar glej, gostuje se že.
Obdaje sijajin njegá kolobar,
Penečega vinca uživajo dar.
In kupe žvenkljajo in krik je vès čas,
Čemernemu kralju se jasni obràz:
Užiga mu lice vrisk in šum,
Se več pa mu vino deli pogum.
Kar smelež glasnó se zakrohotá.
Ter jame pregrešno psovati Bogá.
Bahanje, zasmeh in strašni psov
Pohvali ukaje trop njegov. –
Zdaj migne kralj, in urni strežaj
Zleti, ko bi trenil. Brž pride nazaj,
Prinese zlatnine in dokaj srebrá,
Kar v cerkvi biló ga je vkradenega.
Kralj kelih napolni, nastavi tačas,
(V napuhu se strašno mu sveti obraz).
Še peni ob ustih se njemu groznó,
Ko v Božjo zasrambo zavpije glasnó:
»Jehova, oj tebi zasmeh vselèj,
Jaz kralj babilonski, jaz kralj sem, poglej!«
Alj vsega še dobro ne 'zgovori,
Že v srce ga speče, bridkó zaskli,
Ukanje in smeli omolkne takoj,
V mrtvaški tihoti nahaja se roj.
Ker gledi, o groza, na steni plamti,
Ko roka človeška tam pisala bi.
In piše plamenom in piše – gorjé!
Se zvija, poteza, pa zgine užé.
Kralj Bélsazar odreveni,
Ga lomi trepet in tamkaj medli.
In sleharni vtihne, je mlad ali star,
Otrpne vès plašen, ne zine ti kar.
Pismarji prispó, a pové ne nobên,
Kaj črk teh plamtečih je pravi pomen.
Trop kralja razburjeni, srda vroč,
Zakolje pa v puntu še tisto noč.
Heine-Zakrajski.