Mlada Breda (Krajnska čbelica)
| ← Mlada Zôra. | Mlada Bréda. Zbirka Krajnska čbelica (1848). |
O veselimu prihodu presvitliga Cesarja Ferdinanda I. ino presvitle Cesarice Marije Ane, 1. Kimovca 1844 v Ljubljano. → |
| |||||||||||
Bréda vstane, ko se dan zazori,
Se sprehaja sèm ter tje po dvori —
Si odperat ide gornje líne,
Ide glédat dôli na ravníne.
Ko po ravním polji se ozíra,
Vidí, kàk se tam meglíca zbíra.
»Ljuba mati, urno mi vstaníte,
Ljuba mati, rôčno mi zložite,
Al meglíca ta je od vodíce?
Al meglíca ta je od goríce?
Al oblák je toče hudourne
Izpod neba zgnan od sile burne?«
Skerbna mati urno perspešíla,
Tàk je svôji hčérki govoríla:
»Ta meglíca ni ne od vodíce,
Ta meglíca ni ne od goríce;
Tud oblak ni toče hudourne
Izpod neba zgnan od sile burne;
To je sapa turških konj meglena,
Ki jih polna je stezà zelena.
Turki po te jézdijo — Aj, Bréda!
Ne prihajaj mi tàk silno bléda!«
Od strahú je Bréda obledéla,
Od britkosti skôraj omedléla.
»Kaj vas prosim, míla môja mati,
O, nikarte mene Turku dati!
Kaj počét' mi bo, nevésti ptuji!
Turk je hud, in njêga mat' še huji —
Kar po zêmlji leze ino gréde,
Od hudôbe njé kaj pravit' véde:
Osem žén je sínu žé vmoríla,
Tudi mene bi vmorít' vtegníla!
Strupa mi bo v vinu napivala,
Strupa mi bo v kruhu ponujala.«
»Dôbro me poslušaj, hčérka môja!
Kaj ti pravim, skerbna mati tvôja:
Ko ti huda taša bo napíla,
Bodeš vino tí na trato zlíla,
Al ga zlíla boš na skalo sivo,
'Z ktére kuha apnar apno žívo;
Ko ti bode kruha ponujala,
Ga šenétu mladimu boš dala.«
Mlada Bréda se zajoka huje,
Materi še táko beseduje:
»Ko mi bote balo nakladali,
Nakladali, v skrinjo jo spravljali,
Šlarasto mi péčo zgor deníte,
Jo verh vsíga blaga položíte —
Péče bodem naj pred potreb'vala,
Ž njo si serčne rane zavezvala.«
Mlada Bréda dalje govoríla:
»Kaj še pravim vam, vi mati mila!
Kadar bojo Turki perjaháli
In raz kônja na tla poskakali,
Jih vi gôr za mizo posadíte,
Jih gostíte, dôbro napojíte;
Ko si bojo jéli napivati,
In po mladi Brédi vpraševati —
Takrat, mati, po me vi pošljíte,
Takrat hud'mu Turku me peljíte«.
Ko je mati balo nakladala,
Nakladala, v skrinjo jo spravljala,
So žé turški svatje prijaháli,
In raz kônje na tla poskakali.
Mat' jih je za mizo posadíla,
Jih gostíla, dôbro napojíla.
Svatje so si jéli napiváti,
Jéli so po Brédi vpraševati.
Urno mati po njo je poslala,
Hud'mu Turku jo je pripeljala.
Gôr za mizo so jo posadíli,
Ž njo za mizo drago vince pili.
Mladiga še pripeljájo kônja,
Ki je urn, ko verh gorá postonja,
Nanj mi mlado Brédo posadíjo.
In po ravnim polji proč zderčíjo,
De se déla gosta mi meglíca,
Oj, meglíca, turških konj sapíca.
V diru se mi Brédln konj spotakne,
Se spotakne, se mu sêdlo zmakne.
V sêdlu je bodalo skrito bilo,
Brédi se je v serce zasadilo!
Mladi žénin berz'ga kônja vstavi,
Kônja vstavi, svôjim svatam pravi:
»To m' je huda mati naredíla!
Osem žén mi je že pomoríla!
Še devéto mi vmoriti hoče,
Brez katére ni živét' mogoče!«
Mladi žénin dalje beseduje,
Svôj'mu mal'mu hlapcu ukazuje:
»Kaj ti pravim, urni hlapec mali,
Sêdlice popravi Brédi zali.«
Hlapec začne se izgovarjati,
Ženinu se začne ustavljati:
»Kdor kušval bo Brédo drev in davi —
Naj ji tudi sédlice popravi.«
Mlada Bréda kliče žén'na k sébi —
»Kaj jaz pravim, mili žénin, tébi:
Híti skrinjo písano odpréti,
Híti péčo šlarasto 'z njé vzéti!
Žnjo si bodem rano zavezála.«
Beseduje še mi Bréda zala:
»Pôvej meni, žénin serca môj'ga,
Je li dêleč še do grada tvôj'ga?«
»Molči, molči môja draga Bréda!
Sej žé nama grad na proti gléda,
Sej se vidi strešíca žé zlata,
Sej se vid'jo že sreberne vrata.«
Še čez ravno polje v dir derčíjo,
Kakor v zraku tičice letíjo,
De se déla gosta mi meglíca,
Oj, meglica, turških kónj sapíca.
Ko so v béli grad mi prijaháli,
In raz kônja na tla poskakáli,
Jih je taša v dvoru pričakvala,
Mlado Brédo je ogovarjala:
»Kar po zémlji léze ino gréde,
Od lepôte tvôje pravit' véde;
Vonder nisi tak cveteč'ga lica,
Kakor gré od tebe govoríca.«
Zdaj je Brédi jêla napivati,
Ji pogače jéla ponujati:
»Če boš pila vinčice rudéče,
Boš iméla lice bòlj cvetéče;
Če pogačo bodeš pokušala,
Boš pa polta béliga postala«.
Mlada Bréda vinčica ni píla,
Na zeléno trato ga je zlíla,
In ga zlíla je na skalo sivo,
'Z ktere kuha apnar apno živo.
Trata se je v migljeju vsušila,
V migljeju se skala razvalila —
In pogače da šenétu jésti,
Al razpoči šêne se na mésti!
Bréda je pa taši govorila:
»Kaj vam pravim, taša vi nemíla,
Kar po zêmlji léze ino gréde,
Kaj hudôbe od vas pravit' véde;
Pa le vender tol'ko ne, oj taša!
Kolikoršna je hudôba vaša.
Osem žén ste sinu žé vmoríla,
Tudi meni strupa ste napíla,
Ste v pogači mi ga ponujala«.
Tàk je Bréda svôj'mu môžu djala:
»Kaj ti pravim zdaj, moj žénin mladi,
Kjé je môja hramba v tvôjim gradi?
Kjé je meni spavnica odbrana?
Kjé je meni postelja postlana?«
Huda taša pravi ino rêce:
»To pa meni v glavo iti nêče,
De b' iméli pri nas to navado,
Ko nevésto pripeljájo mlado,
De b' po spavni hrambi poprašvali,
Posteljo de bi ogledovali;
Ampak taka je navada naša,
De nevésta za ognjiše praša«.
V spavnico jo mladi žénin pélje,
Ji pokaže postelje dvé béle.
V posteljo se mlada Bréda vléže,
Urno serčne rane si odveže.
V zadnjič še spregovorí in pravi:
»Têci, têci serca vir kervavi!
Materi te ljubi bom poslala,
Materi te dragi v spomin dala —
Nič več víd'la me ne bo na svéti;
Slišala de b' saj od mene péti!«
Še se mladi žénin mi zajoka,
Se zajoka milo in zastoka:
»Kaj vam pravim, huda mati moja —
Bog vam daj življênje brez pokoja!
Žén devét ste že izbrala meni,
Ali spal še nisim pri nobeni!
Tù pri Brédi hočem pa zaspati,
Nikdar več od Bréde nočem vstati!«
Huda taša gôr in dôli hodi,
Od hudôbe sе ji glava blodi.
»Kaj vam pravim, vi sosédje, bratje,
In vam drugim, ki ste môji svatje;
Ženitvanje ste vi pričakvali,
Bodete pa zdaj ju — pokapali!«