Mlada Zora
| ← Nuna Uršica. | Mlada Zôra. Zbirka Krajnska čbelica (1848). |
Mlada Bréda. → |
| |||||||||||
Balada.
N'a lov mi pride kraljič mlad
Pod mlade Zôre béli grad,
Oj béli grad, visoki grad.
Gor' v ôknu Zôra mi stojí,
Takó le pravi, govorí:
»O de b' te, lovec, zlodej vzel!
Kaj si loviti zajce jel,
Loviti zajce krog gradú?
Poberi ročno se domú!
Ne véš, de imam brata dva,
Oba lepa, oba mlada? —
Oba risance imata,
De zajce sama streleta«.
Ji pravi, reče mlad kraljič:
»Men' zajcl niso v čisli nič;
Le mlado Zôro bi rad vjel,
Bi rad na béli dom jo vzel«.
Na to se Zôra nasmejí,
Kraljiču pravi, govorí:
»Kako me neki bodeš vjel,
Kako na bélí dom me vzel?
Ker nikdar iz gradú ne grém,
'Z gradú ne grém, 'z gradú ne smem;
Drugač ko k svéti maši grem —
Pa sami it' mi ne dadé,
Me vselej dobro varvaje;
Pred menoj mojšker gré devet,
Za mano hlapcov gré desét,
Na stranéh grésta brata dva,
Obá lepa, oba mladá,
Obá risance imata,
De mêne Zôro varjéta,
Pavov dvanajst pa nad manó
Perote svitle zgrinjajo,
Mi hladno senco delajo.
Če bi me kraljič le rad vjel,
Če bi me kraljič le rad vzel,
Sej imam jest neznan korén,
Neznan koren, koren lečén —
Ki ga pod jezik položím,
Precej zvečér hudó zbolím;
Zjutrej pa že mertva ležím.
Kadar me v rako ponesó,
V grajšinsko rako pisano,
Pa pridi po me kraljič mlad,
In pelji me v svoj béli grad,
Oj v béli grad, visoki grad«.
Drug' dan po gradu jokajo,
Zdihujejo in tarnajo,
Na pare Zôro devajo.
Le grajški nôrec se smejí,
Takó le pravi, govorí:
»Močno, močno se meni zdí,
De mlada Zôra mertva ní«.
Kaj sta storila brata dva,
Oba lepá, obá mlada?
Še sta stopíla zlat kovan,
Ga vlila Zôri v béli dlan;
Al Zôra mertva le leží,
Se ne predrami, ne zbudí.
Jo v rako drugi dan nesó
V grajšinsko rako pisano.
Po gradu milo jokajo,
Zdihujejo in tarnajo;
Le grajški norec se smejí,
Takó le pravi, govorí:
»Menì se pa vse močno zdí,
De mlada Zôra mertva ní«.
Kraljiču skôr ni včakat' moč,
De bi se strila temna noč —
Ko solnce zajde za goré,
K' se zvezde vtrinjajo svitlé,
Hití mi v rako pisano,
Odpre mi rako preskerbno —
Pa Zôri vzame 'z ust korén,
Neznan korén, korén lečén —
In mlada Zôra oživí,
Predrami se, se prebudí;
V kočijo mi jo posadí,
In hitro mem' gradú zderčí.
Gor' v gradu norec se smejí,
Takó le pravi, govorí:
»Menì se pa vse močno zdí,
De Zôra mem' gradú derčí«.
Káj sta storíla brata dva,
Oba lepa, obá mladá,
Šla sta se lova veselit,
Šla mlade zajce sta lovit
Pod mlade Zôre béli grad,
Oj, béli grad, visoki grad.
Na pragu Zôra mi stojí,
Takó le pravi, govori:
»Bog vaju sprimi, lovca dva,
Oba lepá, obá mladá!«
Ji pravi, reče mlaji brat,
Nje mlaji brat, nje ljubši brat:
»Mênì se pa vse močno zdi,
Pri nas navade take ní,
De b' si roke prijemali,
Pa rokovic ne snemali.«
Po sili vzame raz roké
Ji rokovice v dlan gledé.
Po dlanu mi spozná sestro,
Na konja plane urno z njo —
Spodbôde konja mladiga ,
Oj mladiga, oj bistriga.
Prejaderno zdaj proč leté,
De konjem podkve se iskré.
Zavpije Zôra, zakričí,
De krog in krog se mi glasí:
„Oj, dôli, dôli, kraljič mlad,
Oj dôli pod visoki grad —
Nevésta ti je vpljenjena,
Oj, Zôra ti je vgrabljena!
Kraljič opaše sabljico
V kačjim strupu kaljeno —
Zaséde kônja berziga,
Oj berziga, in iskriga —
Za njimi se mi v dir sputí,
De prah in pések se kadí.
»Le stojta, stojta brata dva,
Ki sta mi Zôro vpljénila!«
Zdaj se pa vname silni boj,
Oj, silni boj, kervavi boj!
Po bliskovo mu sablja gré,
Utrinja plamen se od njé —
Hudo se brata branita,
Junaško meče sučeta —
V sercé ga vbôde starji brat,
Oj starji brat, nemili brat!
Zavpije Zôra, zakríči,
Raz konja pade, omedlí:
»To storil je neznan korén,
Neznan korén, korén lečen!«