Mladenič je šel iskat srečne in nesrečne ure

Podtaknjenec Mladenič je šel iskat srečne in nesrečne ure
Matija Valjavec
Usod
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Nekoč sta živela neki grof in kmet. Kmet je temu grofu dolgo služil. Nekoč, ko je bil že star, mu je grof rekel:

»Poslušaj, kmet! Moja žena je noseča in tvoja žena je noseča. Če bo imela tvoja žena fantka in moja punčko, bom dal tvojega vzgojiti na svoje stroške. Ko pa bosta zrasla, se morata drug z drugim poročiti. Če pa bo tvoja rodila punčko, moja pa fanta, se morata, ko odrasteta, tudi poročiti.«

Čez nekaj mesecev je kmetova žena rodila fantka, grofova pa punčko. Ko je grof to zvedel, je vzel fantka k sebi in ga nekaj mesecev redil.

Nekoč pa se je kmet grofu zameril. Ko se je nato grof peljal skozi gozd, je vzel tega dečka s seboj, svojemu služabniku pa naročil, naj ga položi pod neki hrast. In položil je to dete doli ter ga pustil v gozdu, misleč, da ga bo kasna zver raztrgala.

Ko se je že odpeljal, se je za njim pripeljal neki gostilničar. Ta je zagledal tisto dete, ki se je jokalo, ter ga vzel s seboj. V nekaj letih je fantek odrasel in je bil pri njem za natakarja. Ko se je tisti grof nekoč peljal mimo, je šel v gostilno jest. Zagledal je tega dečka, ki je bil že fant od fare, in je gostilničarja vprašal, kdo je to. Gostilničar je povedal, da ga je nekoč našel v gozdu. Grofu je bilo žal, da je deček postal že tako velik in močan fant. Vzel je pismo in noter napisal, da naj ga da grofova žena, takoj ko pride fant domov, umoriti. Pismo je dal temu mladeniču,natakarju, ter ga prosil, naj ga nese njegovi ženi in naj ji ga izroči v roke. Za pot mu je dal pošteno plačilo.

Ko je mladenič že šel po poti, je bil utrujen. Legel je pod neki hrast, pismo je dal v klobuk ter je zaspal. Mimo njega je šlo nekaj dijakov, pa so rekli:

»Pojdimo pogledat pismo tega človeka in prebrat, kaj ima notri zapisano.« In so tisto pismo vzeli, ga odpečatili ter prebrali. In bilo je napisano, naj da grofica tega človeka takoj, kakor hitro pride k njej domov, umoriti. Ti dijaki so pismo raztrgali in so napisali drugo, naj grofica tega mladega fanta oženi s svojo hčerjo, preden pride grof domov. Ko je mladenič prinesel grofici pismo, je povedal, da ga je pisal njen mož, grof.

»Naročil je, naj vam jaz to prinesem.«

Ko je grofica tisto prebrala, je takoj dala pripraviti gostijo, tadva pa v kočijo, s katero so ju odpeljali v cerkev, kjer ju je duhovnik poročil.

Ko je prišel grof domov, je svojo ženo takoj vprašal, ali je tistega fanta dala umoriti.

Ona pravi: Zakaj bi ga dala moriti? Takoj sem ga oženila z najino hčerko, kot si bil pisal.«

Grof se je zelo razjezil in ni vedel, kaj bi počel od jeze. Fantu je naročil, da mora iti iskat srečno in nesrečno uro, prej da ga ne bo trpel.

Mladenič je moral iti, ter je šel po svetu. Dohitela ga je noč, zagledal je neki grad in je šel noter prosit za prenočišče. Gospodar ga je vprašal, kam je namenjen. Mladenič mu je povedal, da gre iskat srečno in nesrečno uro.

Gospodar je rekel:

»Pri meni imaš nesrečno uro. Imam namreč zlato hruško, ki je rodila vsako leto, zdaj pa je že dvanajst let, kar ne rodi ničesar. Pojdi, in prosim te, če boš mogel kje zvedeti, mi boš povedal. Dobil boš dobro plačilo.«

Drugi dan je šel dalje. Ves dan ni našel ničesar, kjer bi mogel prespati noč, ter je hodil vso noč. Nato je drugo noč zagledal neki grad in je šel noter prosit za prenočišče. In ko ga je gospodar pospremil z gradu, ga je vprašal, kam gre. Povedal mu je, da gre iskat srečno in nesrečno uro.

Potem mu je ta gospod rekel:

»Dragi moj, pri meni je nesrečna ura. Imam ribnik, ki je bil prej poln rib, zdaj pa ni niti ene. Poglej, če boš kje kaj zvedel. Ko boš šel nazaj, mi poveš in dobiš dobro plačilo.«

Drugi dan gre dalje, in ko se je približal večer, je prišel do nekega gradu. Gre noter in prosi gospodarja za prenočišče. Dovolil mu je ter ga vprašal, kam gre.

Mladenič mu pove: »Grem iskat srečno in nesrečno uro.«

Potem mu reče gospodar:

»Pri meni je nesrečna ura. Poglej, neki večer je prišla moja hči domov s plesa. Šla se je sprehajat na vrt, nenadoma je izginila in od tedaj je ni bilo več. Poglej, če bi mogel kje zvedeti zanjo, in ko boš šel nazaj, se povrni k meni in dobil boš pošteno plačilo.«

Zjutraj se je odpravil dalje, in ko je že dolgo hodil, pride do neke velike vode, a ni mogel preko. Nenadoma priplava velika riba ter ga vpraša, kaj hoče. Rekel ji je, da bi rad prišel čez to vodo. In prenesla ga je čez ter vprašala, kam gre. Povedal ji je, da gre iskat srečno in nesrečno uro.

Potem je riba rekla:

»Pozvej v svetu, kaj je to, da tu ni več rib. Sem sama. Če zveš, mi potem, ko prideš nazaj, povej.«

Gre dalje. Zvečerilo se je, ko se je približeval nekemu gradu. Ko je že prišel do njega, je zagledal pri vratih vojaka, stražarja, ki pa ga je pustil noter. Ko je prišel noter, ni našel nikogar drugega, kot neko mlado dekle. Poprosi jo za prenočišče, pa mu reče:

»Rada bi ti dala prenočišče, vendar, če bo prišel domov mož, bi te takoj našel in te umoril«

Grad je bil namreč začaran. Potem je fant rekel, da se bo že kam skril, in je ostal tam. Dekle ga vpraša, kaj novega je izvedel po svetu.

Mladenič pravi:

»Nič drugega kot to, da sem pri nekem grofu izvedel, da je na vrtu zlata hruška, ki že nekaj let noče več ničesar roditi. Pri drugem gradu pa sem zvedel, da je tam ribnik, ki že mnogo let nima več rib, prej pa je bil vedno poln. Pri tretjem pa sem slišal, da je tistega gospoda hči prišla nekega dne s plesa, se šla sprehajat po vrtu in nenadoma izginila, ter je od tedaj ni več.«

Rekla mu je: »To sem jaz. Mene je odnesel vrag. Ta zakleti grad pa je njegov.«

Potem ji je fant povedal, da je šel čez neko vodo, koder je notri ena sama velika riba. »Riba me je prenesla čez vodo ter me prosila, da bi izvedel, kaj da je to.«

Dekle je reklo:

»Vse to boš spoznal, če me boš ubogal. Lezi pod posteljo in ti bom povedala ponoči okrog dvanajste ure. Veš, prebudila se bom in bom povedala, kot da bi to sanjala. Potem pa - ko bom povedala, da je nekoč hči nekega bogatega graščaka prišla s plesa in se šla sprehajat na vrt, od tistega časa pa je ni več - bo rekel:'To si ti/ Tedaj me primi za roko in me potegni dol. Boš videl, kaj se bo zgodilo.«

In tako je bilo. Ponoči, ko je prišel vrag spat k njej, se nenadoma prebudi in mu

reče:

»Joj, moj dragi, kakšne čudne sanje sem sanjala!«

Vrag jo vpraša: »Kaj pa si sanjala?«

Ona pravi: »Sanjalo se mi je, da sem potovala, pa sem prišla do nekega gradu, znotraj na vrtu je rasla zlata hruška, ki že dolgo časa ničesar več ne rodi.«

Vrag je rekel:

»Zato ne rodi, ker je neko dekle imelo dete, pa ga je zakopalo pod to hruško. Zato ne rodi.«

»Potem pa se mi je sanjalo, da sem prišla k nekemu gradu. Tam je bil ribnik, v katerem že dolgo časa ni nič rib.«

Vrag pravi: »To je zato, ker se že dolgo ni nihče utopil.«

Nato pa reče ona:

»Sanjalo se mi je še, da sem šla čez neko vodo. Čeznjo me je prenesla velika riba. V tisti vodi pa ni bilo drugih rib, kot le ta.«

Potem ji je rekel:

»Vidiš, tudi to je zato, ker se tam ni nihče utopil.«

Nato je rekla: »Še nekaj se mi je sanjalo. Neki grof je imel eno samo hčer. Ko je ta nekega večera prišla s plesa, se je šla sprehajat na vrt, odtlej pa je ni več.«

Vrag je dejal: »To si pa ti.«

Mladenič pod posteljo jo je tedaj kar prijel za.roko ter jo potegnil s postelje.

Tisti doli, ki je stražil pred gradom, pa je tedaj kričal:

»Menjava straže!«

Ker je prišel čas njegove straže, je dekletov vrag moral iti dol znova stražit.

Ta pa, ki je stražil dotlej, je rekel:

»Pazita! Ko bosta prišla skozi vrata, se ga na daleč ognita.«

Ko sta šla, sta prišla do tiste vode, kjer je bila velika riba. Riba ga je vprašala, ali je izvedel odgovor zanjo.

»Sem,« je dejal, ter je ribi rekel, naj ju prej prenese preko. Ko ju je prenesla, ji je povedal, da ne bo prej več rib notri, preden se ne bo kdo utopil.

Potem je rekla riba:

»Vajina sreča, da nista prej povedala, dokler vaju nisem prenesla sem, drugače bi vaju oba utopila, kajti minilo bo nekaj sto let, preden bo spet kdo prišel sem.«

Nato sta prišla do očeta te hčerke. Oče se je zelo razveselil in mu je dal veliko blaga.

Prišel je do tistega gradu, koder ni bilo rib v ribniku. Povedal je gospodarju, naj nekoga utopi, in je tudi tam dobil veliko blaga. Potem je prišel do onega gradu, koder zlata hruška že dolgo ni rodila. Povedal je, naj izkopljejo tiste koščice, pa bo spet rodila. Tudi tam je dobil veliko blaga, in gospodar mu je dal vse odpeljati domov.

Ko je prišel domov, je bil še enkrat bogatejši, kakor grof, ki ga je bil poslal iskat srečno in nesrečno uro. Grof se je čudil in je tudi on šel iskat srečno in nesrečno uro. Tako je prišel do tiste ribe. Rekla je, da ga bo prenesla čez vodo. Ko pa je bila na sredini, ga je utopila.