Moj ljubi, dragi dom
| Moj ljubi, dragi dom Služkinja |
| |||||||||||||
To je bilo nekako pol leta potem, ko so mi pokopali mater —
Po maši so me pred cerkvijo počakala dekleta, s katerimi sem skupaj pela na koru in mi podala roke v slovo. Vedela so, da odhajam. Hitela sem domov. Pričela sem znašati skupaj svoje stvari. Saj ni bilo veliko: kupček obleke in perila, drugega nič. Lepa cerkvena pesem, ki me je še s kora spremljala proti domu, je utihnila v meni in oglasila se je v duši druga, s tiho grenkostjo pomešana:
Punkeljček vezala bom, bridko se jokala bom ...
No, pa saj si morda že okusila, kako je takrat, ko odneso iz hiše mater in vanjo stopi nova mlada gospodinja. Takrat spoznaš to, česar nisi vedela preje: Kako majhna je naša žemljica; ne more rediti vseh, ki so zrasli na njej.
Kako majhna bajtica, nima prostora za vse, ki so se rodili v njej. In ko prestopiš njen prag s culico v roki, ti bridko zazveni v duši:
Zdaj ni več moj ljubi dragi dom ...
»Zbogom, pa dobro se imej,« je dejal brat in mi podal roko. Mlada je pa stala na dvorišču in se naprej pogovarjala s sosedo. Na ovinku, kjer se odpre dolina, sem se poslednjič ozrla in bridko je odjeknilo: saj ni več moj ljubi dragi dom —
Vlak je obstal. »Ljubljana, glavni kolodvor!« je klical sprevodnik nekje iz megle. Ljudje so se stegovali na police in se drenjali pri vratih. Vsem se je mudilo, kakor da gredo domov; meni pa je bilo kakor otroku, ki je zašel v goščo in se izgubil sredi nje. Vse tuje in neznano. Val gneče me je potegnil preko hodnika na široko cesto.
Obstala sem pred hišo z napisom: Posredovalnica. Ta bo tista, sem si mislila, na katero me je svojčas opozorila znanka iz sosednje vasi, ki služi v Ljubljani.
»Vaše ime? Koliko ste stari? Odkod?«
Boječe sem odgovarjala.
»Je li to vaša prva služba?«
»Da!«
Gospa je zamrmrala in pisala.
»No bomo videli. — Vpisnino boste plačali. Zvečer lahko pridete povprašat.«
S tresočo roko sem izvlekla iz torbice kovača in odšla.
Nikoli mi popoldne še ni bilo tako dolgo; niti po kresu, ko nam je ženjicam solnce žgalo v razpaljene obraze, kakor tisto pusto poznojesensko popoldne. — Megla je visela nad ulicami, ko sem stopila iz cerkve. Komaj, da sem našla hišo. Tiho, kakor neznane sence so sedela v sobi v poltemi dekleta, ki so si prišla služit kruha v mesto. Luč na mizi je metala svetlobo le na obraz gospe, ki se je sklanjala nad papirji. Kakor da niti čula ni, ko sem vstopila.
»Danes ni torej nič. Lahko greste,« je rekla nam vsem skupaj, ne da bi katero pogledala. Prav nič se ni zganil njen obraz. Zganila se je le roka, ki je zaprla debelo knjigo.
»Oprostite, gospa, naročili ste mi priti!«
»Saj sem rekla; pridite jutri!«
Tiho, skoro po prstih so izginile sence, druga za drugo. Kam — ? Megla ji je zagrnila mojim očem.
Večer se je zgrinjal nad mesto. Kam? se je oglašalo tudi v moji duši ...
Tavala sem skozi neznane ulice. Luči v izložbah so ugašale. Hiše ob cesti so se redčile. Kmalu ni bilo skozi motno razsvetljeno meglo videti nobene več. Na obeh straneh so vzrasli pred menoj dve vrsti visokih kostanjev. Nato cel gozd. Steza navkreber; ob njej klop. Odložila sem culico in legla vsa trudna. Spomnila sem se rajne matere. Solze so mi silile v oči, strah se me je polaščal in mraz mi je jel pretresati ude. Ptič se je s šumom izpreletel z veje na vejo; kmalu je utihnila vsa okolica. Le v duši se je še oglašala trpka melodija:
Saj ni več moj ljubi, dragi dom —
Dokler ni tudi ta z menoj zasnula —
Pijani glasovi, ki so se mi bližali, so me prebudili iz sanj. Planila sem kar preko steze v stran. Na Kamniške planine se je vzpenjalo lepo jutro.
Široka, črno asfaltirana Miklošičeva cesta. Po njej razkošni avtomobili, ob njej lepe hiše. Palača Delavske zbornice. Oko mi je nenadno obviselo na napisu: Poselska zveza. Bilo mi je, kakor da sem zagledala znanko, pa ne vem, odkod jo poznam. Ali naju ni že svoj čas Vigred seznanila? Vsekakor! Hvala ti, prijazna Vigred! — Pogumno sem stopila po stopnicah.
Tu bo. Potrkam.
»Noter.«
Vstopim. Pri pisalni mizi stoji troje deklet v živahnem razgovoru. S trga mimogrede sta se dve oglasili v pisarni. Hitro sta odstopili, ko sem se približala.
»Službe iščem!« In pričelo se je izpraševanje iznova. Stroga, danes bi rekla, uradna se mi je zdela ta gospodična prvi hip, pa kmalu sem spoznala, da v njej bije srce, ki čuti z onimi, ki so izgubile svoj rodni dom, pa resno žele, da najdejo drugega: v vestnem izvrševanju službenih dolžnosti.
»Bo pač treba nekoliko počakati,« je rekla in mi ponudila stol pri peči. Prijetna toplota mi je zopet poživila premrle ude.
Znova se je nadaljeval razgovor med njimi. Radi božičnice je šlo.
»Kajne, Kati, pevk vam zopet primanjkuje? Seveda, brez petja ni božičnice,« je drobila Hani.
»Res je tako, pevovodja se pritožuje, da novih ne pripeljemo.«
»Ti, tajnica, opozarjaj novinke, ki prihajajo v Ljubljano na nas zborček!«
Spomnila sem se kora v domači cerkvi in tovarišic pevk in veselih uric pevskih vaj, ki smo jih imele v mežnariji. Kar vstala bi in se ponudila: sprejmite me. Pa se nisem upala. Saj še službe nisem imela —
Pa je prišel večer in je še nisem imela. Pač so prihajale gospe, a želele so si le izučenih. Jaz pa novinka. Grenka misel mi je zopet jela vstajati v duši: bo li treba zopet v gozd na klopico? O ko bi to vedela moja rajna mati? ...
Tajnica je jela pospravljati.
»Nimate prenočišča? Pojdite z menoj!«
Morda je opazila v moji duši strah in nezaupanje, ko sva vstopili v temno ulico in mi začela pripovedovati:
»Veš, me močno držimo skupaj. Druga za drugo delamo. Mnogo smo že žrtvovale in marsikaj smo že napravile. Dobra srca nam pomagajo. Ko bi ne bilo tako, glej, ne bi ti nocoj imela kam iti pod streho.«
Pozvonila je pri širokih vratih.
»Glej, tu je zavetišče za naša dekleta z dežele. Veš, pa to je šele začetek. Dobiti moramo svoj dom, lep služkinjski dom. To je naš cilj.«
V sobi je bilo živahno, kakor na sejmišču. Začudila sem se; dekleta z vseh vetrov; pa kmalu smo si bile kakor sestre v veselem razgovoru, petju in smehu.
Še v postelji sem razmišljala njene besede: Dobiti moramo svoj dom, lep služkinjski dom. Tedaj sem šele prav doumela besede domačega župnika, ki nam jih je izrekel nekoč v družbi: V ljubezni in organizaciji je moč, ki zmore vse —
Drugi dan sem dobila službo. Dobra gospa mi je rada dovolila obiskovati pevske vaje in sodelovati v služkinjski organizaciji. Tako sem našla zopet svoj ljubi, dragi dom —
Te vrstice, draga sestra, sem ti napisala zato, da veš, kje ga imaš iskati tudi ti, ako te morda kdaj privedejo v naše mesto iste okoliščine kakor mene.