Na večer zagori
← Z otožnostjo strmim | Na večer zagori Pesmi Srečko Kosovel |
Jutro na Krasu → |
|
Na večer zagori kraška
pokrajina v ognju kot zlata,
ko da duší me ta zubelj,
plamteč do neba,
sušeč roso srca ...
Moje oči so žalostne,
žalostne nad to tiho,
mrtvo pokrajino,
koder drevje ne vrši,
koder ptički ne pojo
in samoten korak le odmeva
skozi njo.
Zdi se mi, ko da sonce
ostavlja jo zadnjikrat. -
Žalosten je moj pogled
po ugašajoči pokrajini.