Z otožnostjo strmim
← Kraška cesta | Z otožnostjo strmim Pesmi Srečko Kosovel |
Na večer zagori → |
|
Z otožnostjo strmim
na tiho tiho kraško polje.
V temi razločim samo skale
in vendarm saj mi je dovolj,
saj nočem več, saj tista pot
tako zamišljeno po gmajni gre
in kakor da se razgovarja
in da je tiho, tiho dobra.
A dražje so te skale meni;
ko da me je mati privila
v naročje svoje črno, velo
in ko da me je poljubila
z obrazom belim in koščenim.
Čim bolj je ubožna, bolj jo ljubim,
edino to tišino božjo
v tišini skal in borovih poti,
edino v tej sem jaz doma.