Najlepši smehljaj
| ← Oranža | Najlepši smehljaj Slovenske legende Anton Medved |
Znamenja dežja → |
| |||||||||||||||
Najlepši smehljaj
Ko je se Kristus, gospod Bog,
po zemlji potoval okrog, kot siromak in nepoznan,
prišel je tudi neki dan,
ko solnce je zapadalo,
pred kočo revno, majheno,
pa prosi, da bi ga sprejeli,
ter ga črez noč pod streho vzeli.
Pošteni mož mu da roko,
pa mu odgovori tako:
,,Sicer res malo le imam,
al' kar imam, rad bratu dam,
če le ne bode tu pri nas
celo prežalostno za vas,
ker sreča je od nas zbežala,
in žalost sama nam ostala."
Pa Kristus mu odgovori:
"Spostujmo bolečino vsi,
saj bolečina Bogu služi,
ker duše čisti, ž njim jih druži.
Hvaležen bom vam vsaki čas,
da smem poclti dan's pri vas."
Še gospodar večerjo da,
in Kristus ž njo se okrepča.
Za tem se vleže in zaspi;
in zjutraj, ko se prebudi,
veli: "Bila je dobra noč,
imajo udje novo moč.
Za dolgo pot, za težko pot,
al' naj -za toliko dobrot
vam vrnem kaj, povejte mi,
kaj da vas peče, zalosti,
Zakaj da srce vas boli?
V hvaleznosti le to zelim,
da vas prav srčno zveselim."
In zena mu odgovori:
"Oj, za vračilo nama ni!
Al' dete najino edino
trpi neznano bolečino,
in huda smrt ga bode vzela.
Pa tega, kar bi jaz želela,
mi vi ne morete storiti,
ne more mi se izpolniti
edina, mala želja ta,
da se še enkrat nasmehlja."
Tak' toži žena žalostna,
Gospoda k detetu pelja.
Oj kak' je bolno in bledo!
Pa ko odpre kalno oko,
ter ga v Zveličarja upre,
zvedri se inu, zasmeje se,
ter se smehlja tako sladko,
ter se smehlja tako milo,
kot da nebeški žar'k iz raja
nedolžne ustnice obdaja.
In staršem srce se topi,
od radosti jim koprni,
in vsak Gospoda pogleduje,
On pa prisrčno se raduje.
Neviden hodi Kristus še
po hišah, kočah semtertje,
bolehno dete kjer leži,
kjer mati joka ino bdi,
tje tiho, krotko se spusti;
nasmeje dete se sladko,
in zdravo je, al' pa s sebo,
Gospod odnese ga v nebo.