Znamenja dežja

← Pripovedka o pastirju

Znamenja dežja Matija Valjavec

O nebeški gloriji →

Spisano:	Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano:	1922
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Nekdaj, v hudi vročini, gresta Jezus in Peter popotovat. Kmalu srečata popotnika, ki je počival v senci ob cesti.

Peter ga vpraša: »Mož! Ali vam je kaj vroče?«

»Seveda mi je vroče,« odgovori popotnik in pravi dalje: »Mislim pa, da bo kmalu dež. Sem že videl črnega polža!«

»Ne bo še ne, za vas!« reče zdaj Jezus ter gresta naprej.

Nedaleč odtod spet dobita nekoga počivati. Spet ga Peter vpraša, če mu je kaj vroče.

»Vse po čelu mi teče, taka vročina je! Pa mora kmalu priti dež. Gobe že rastejo na gnoju,« mu reče počivajoči.

Jezus mu takoj odgovori, kot je bil prvemu: »Ne, za vas še ne bo dežja!«

Zdaj prideta do tretjega popotnika in ga ogovorita prav tako kot prednja dva.

Ta tretji pa jima pove, da bo kmalu prišel dež, saj je že slišal, da je v kadi brbljalo.

Gospod mu reče, tako kot prvima dvema, da tudi zanj še ne bo dežja.

Čez nekaj časa dohitita priletnejšega moža, ki je tudi počival. Kot navadno, ga Peter vpraša, če mu je kaj vroče.

Starček mu odgovori:

»Že dolgo ni bilo take vročine in suše, kot je zdaj. Da bi se nas, revnih grešnikov, le kaj kmalu usmilil Bog, in nam kaj kmalu poslal nebeške rose ali dežja!«

Jezus, vesel, mu reče:

»Mož, vaša vera je prava! Kmalu bo dež.« In sta šla s svetim Petrom naprej.

Kmalu se nebo pooblači, in v pol ure je že deževalo.