Narodne pripovedke za mladino III/O beli kači
| ← Narodne pripovedke za mladino III/Kako je pavliha obogatel | Narodne pripovedke II/O beli kači Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino III/Bela kača → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Bila je kmetica in imela je majhne otroke. Hodila je v polje delat in puščala otroke doma ter jim dajalav skledo mleka, da med tem niso bili lačni. Vsak pot so vse pojedli, zato jih je mati hvalila, da so pridni. Otroci pa pravijo : „Saj ne jemo sami, k nam hodi tudi lep beck jest." Mati si misli, da hodi kaka mačka in je z otroci. Vender se ji čudno zdi, ker otroci pripovedujejo o lepem, belem tičku. Prepričati se hoeš, kaj da je. Skrije se tedaj mati v hiso in postavi otrokom mleko v vežo, kakor po navadi. Kmalu se privije bela kača z lepo krono izpod mize ter se najmlajšemu zvije v naročje. Bila je mati vsa trda. Otroci pa so bozali in ji gladili lepega tička. Ko se kača naje, strese lepo kronico z glave ter se zopet v luknjo izgubi. Brž, ko je kača odšla, je mati skočila in otroke ter krono v kraj spravila. Krono je dala v skrinjo, kjer so imeli prejo. Ded je pozimi prejo vil.
Vso zimo je vil, pa je ni mogel poviti. Misli si žena, kaj mora biti, morda ima krona tako moč. Dene krono proč in kmalu je bila preja povita. Denejo krono v žito, merili in merili so žito, pa ni nikdar ni pošlo in tako so devali kronico tudi k drugim rečem, in v kratkem se je hiša tako opomogla, da je bila najpremožnejša. Imeli so kronico tako dolgo, dokler je bil tisti rod pri hiši, ki je z belo kačo tako prijazno in lepo ravnal.