Narodne pripovedke za mladino IV/Hudobni brat
| ← Narodne pripovedke za mladino IV/Smrt-botra | Narodne pripovedke za mladino IV/Hudobni brat Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino IV/Najlepša nevesta → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Častiželjen mladenič je odšel na vojsko, kjer se je tako odlikoval, da so ga postavili za častnika.
V tem se mu je narodil doma brat Jurij; ker pa prvemu nihče z doma ni pisal, ni o mlajšem bratu nič zvedel. Ko so tudi mladega Jurja vzeli k vojakom, je prišel po naključbi k onemu polku, kjer mu je bil brat častnik. Ker je Jurij za brata od staršev zvedel, šel je k njemu. Radostno ga sprejme brat in želi, kar najhitreje povišati ga — kar se pa ni tako lahko dalo. Brat je bil nekoliko slabeje pameti in manj gibčen in je zaradi tega v vojaški vaji le slabo napredaval. Slednjič se ga je sramovai celo lastni brat, ker dozdevalo se je vsem, da je bil ta novinec od dnr do dne okorneji. Jeze in sramote ni znal brat častnik kaj početi, a Jurja bi se raje rešil, ko po svetu gledal. Imeli so pa v tistem mestu pred staro grajsko sobano jabo ne-varno torišče za stražo; kolikorkrat je namreč ondi okolo polnoči stražar stal, našli so ga drugo jutro mrtvega. Tje pošlje častnik svojega brata. Nič hudega sluteč hodi Jurij pred vrati in trpežljivo čaka, da mu pretečejo nočne ure. Ob enajstih v noči pa se odpre stena in iz nje stopi velik mož, ki vrže poleg straže težko vrečo penez na tla in reče: “Sedaj si bom počinol, ti pa me zbudi o polnoči!” Ko se polnočna ura bliža, strese vojak spečega, ki brž vstane in veli, naj mu pomaga vrečo na ramo. Jurij reče: “To ni za cesarsko stražo, da bi komu kaj pomagala; sicer ti pa pomagam, če mi daš tako mošnjico, ki bo vedno polna penez.”
Ker mu vojak drugače ni hotel pomoči, in je ura že polnoči bila, seže velikan v žep, mu da malo mošnjico in izgine.
Drugi dan se častnik hudo razjezi, ko vidi brata še živega; razčemeril pa se je še bolj, ker z ostali mi vojaki tudi nič ni mogel dokončati — bili so namreč vsi zapojeni.
Jurij je vsem kupii vina, kolikor so ga hoteli. Zvečer mora v drugo na stražo. Tudi to noč je prišla ob enajstih prikazen kakor prejšnjo noč. Tokrat je zahteval vojak za dar kapo, katera bi vsakokrat, ko bi jo obrnil, začela lepše gosti, ko turški godci.
Oni mu jo da in odide.
Drugo jutro obrne Jurij na dvorišču pred vojašnico kapo nazaj, in tako vesela godba se začuje, da vsi vojaki začnejo kar plesati. Tretjo noč mora zopet Jurij v grad stražit. Častnik, njegov brat, je mislil, da mu nocoj morajo zli duhovi pogubiti brata. Pa vse se je zopet na dobro izteklo. Nocoj mu je prikazen, katero je bil s svojo neustrašnostjo rešil, dala čudno ključavnico s ključem vred; če je ključ obrnil, začeli so iz ključavnice leteti nebrojni, mali vojakl, ki so pa v hipu postali veliki ljudje, in so ubogali le Jurja; če je ta ključ obrnil v drugo stran, izginili so zopet noter.
Ko pride na dvorišče, obrne ključ, in v trenutku se napolni vse dvorišče z vojaki, ki so porajtali samo na njegovo besedo. Potem pa jih zopet stira v ključavnico nazaj. Častnik to viditi, misi, da ima vendar nekaj vrednega brata — a med drugimi vojaki ga le ni prijazno gledal. Nagovoril pa ga je skrivoma, naj pobegneta od vojakov, češ, ker imata vedno dosti denarjer, godbo in neštevilne vojake, lahko stopita v tujih deželah v bogate službe. Jurij koj pritrdi bratu, ker v svoji priprostosti še dozdaj spoznal ni, da se ga je imenitni brat sramoval in ga sovražil. Skrijeta se iz tiste dežele in prideta pod drugega cesarja.
V prvem mestu gresta v krčmo, jesta najboljše jedi in pijeta, plačevala pa sta vedno iz tiste male rnošnjice. Bistrooka natakarica je zapazila to. Ker je imela sama ravno tako mošnjico, napolni jo precej z denarji in jo skrivno zamenja z Jurjevo. Gresta v drugo mesto, kjer tudi obiščeta prvo krčmo. Tu njima nenadoma zmanjka denarjev, in oba sta imela duha, ki je bil dal mošnjo, za sleparja. “Če šele kapa kaj velja!” reče Jurij bratu, ter jo obrne. Ta hip začuje se od njegave glave prijetna godba. Častnik pa je vender godernjal, rekoč: “Čas nama je, da se vreva k vojakom nazaj; se samo godbo se ne moreva preživeti!”
Tudi tu je videla natakarica čudodelno kapo ter jo v noči z drugo, slično, zamenjala. Drugo jutro gresta dalje in pridela v tretje mesto. Ker nista imela več penez, hoče Jurij z godbo kaj prislužiti. Začne tedaj kričaiti, da njegova kapa gode, in res se je dosti ljudi zbralo. Slednjič obrne kapo — pa nikaka godba se ne zglasi, obrnil jo je drugje in jo je obračal še več časa, toda zastonj. Ljudje pa so so mu smejali ter se razišli. Šla sta tudi v tem mestu v krčmo. Mlajši se domisli čudežne ključavnice. Obrnil je ključ, in prišlo je vojakov, da se jih je vse, trlo, čez malo časa pa zopet vsi izginejo. Za to čudo sta dobila večerjo. Častnik pa je vedno bolj silii, da bi se vrnila k vojakom nazaj. Češ, da v dveh dneh ostali še zapazili niso njunega pobega. Mlajši pa je menil, da še lahako prideta z vojaki pri novem cesarju v veliko milost. Drugega dne tudi ključavnice več ni bilo, ukrala jo je krčmarica.
Ko zapazita še to zgubo, skrije se starejši od Jurja in odide kar najhitreje v domačo deželo k vojakom nazaj. Jurij pa še ni obupal. Potovat je dalje po svetu in slednjič v neki hosti zašel. V noči se vleže v grm in zaspi. V spanju se mu prikaže tisti duh, kateregaje bil v gradu rešil in mu reče: “Tvoje tri reči so ukradle ženske v krčmah in zamenile za druge, ki pa nimajo moi. Ob robu tega gozda raste lep vrt; idi vanj, tarn najdeš pomoči!” —
Zarana hiti vedno proti strani in dospe v krasen sadovnik. Pobere prvo zrelo jabolko in ga začne jesti. Pa oj čuda! kolikokrat je v jabolko ugriznil, prirastlo mu je nosa za pedenj in predno je utegnil ja¬bolko povižitli, vlačil se je že nos za njiin. “Kaj naj zdaj storim?” misli Jurij in gre pod drugo drevo. Ondi pobere drugo jabolko in ga začne jesti — in novo čudo — nos se mu je skrčeval vedno, in ko je pojedel jabolko, bil je nos kratek ko prej.
Jurij si nabere več sadja od obeh dreves in gre nazaj. Pride v prvo krčmo, kjer so mu ukradii mošnjico in da dekli škodljivi sad. Brž ji zraste tak nos, da ji seže do nog. Jurij gre v drugo in tretjo krčmo, pa še tam tako napravi. Po tem pa čaka nekaj dni, da bi se nepoštene ženske spokorile. Potlej gre zopet v prvo krčmo in reče dekli, da jo zvrači, če mu da mošnjico nazaj. Vsa preplašena mu jo da, on pa nji drugo jabolko. Pride v drugo krčmo, tam pa dobi nazaj kapo in zvrači zato krčmarico. V tretji krčmi pa je ozdravil krčmarico, za kar je dobil čudno kapo nazaj.
Odšel je v svojo domovino nazaj. Tu je zvede, da so brata imeli zaprtega, ker je prej pobegnil od vojakov. Jurij to slišati, odpre ključavnico in pozove nebrojne vojake, katerim zapove, da morajo rešiti brata, ječo pa razkaditi. Rešil je tako brata in mu rekel: “Glej dasiravno nerad me imel in me v stiski prvi zapustil, rešil sem te vender iz ječe, katero si zaslužil po pravici. Sedaj pa si bodiva dobra kot prava brata in v miru in veselju preživiva ostale dni — ker zopet imava polno mošnjo denarja, veselo godbo in čvrste podložnike!” —