Narodne pripovedke za mladino IV/Smrt-botra
| ← Narodne pripovedke za mladino IV/Pojoče drevo | Narodne pripovedke za mladino IV/Smrt-botra Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino IV/Hudobni brat → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Bilo je v starih časih, ko je smrt večkrat še vidno hodila po svetu, da je imel ubog kovač devet sinov. Ko se mu rodi deseti, ne more nikjer dobiti botre. Ker ga že več dni imajo nekrščenega doma, reče kovač svoji ženi: “Dasiravno je najino deta deseti brat in zaradi tega ne more dobiti kuma, ne sme vender brez krsta ostati. Ponesem ga tedaj sam h krstu.
Žalosten gre proti cerkvi. Medpotoma ga sreča velika, suha žena, ki ga vpraša, zakaj je tako pobit: “Kajbi ne bil,” odvrne siromak, “ker ne morem svojemn desetemu sinu dobiti botre.” — Smrt, ker ta je bila sloka žena, reče: “Če hočeš vzeti mene, grem ti rada— a vedi, jaz sem smrt.” Kovač je zadovoljen, gresta tedaj v cerkev, kjer dete krste. Smrt mu naznani, da to dete ne bo imelo nikdar stalnega življeuja, kakor nobeden deseti brat ne; naj bi ga torej dal v šole, učit se zdravništva.
Minulo je dosti let, in deseti brat je postal zdravnik. Ko je začel sam vračiti, sreča nekdaj zvečer v mraku smrt, ki se mu naznani za njegovo botro, in ga zaprosi, naj jo nese v bližnje mesto. Samo se pre (neki) jako boji psov, ki imajo dvoje oči; *) ti jo namreč vidijo ter jo lajaje ovadijo, če pa jo on nese, je psi ne vidijo.
Za nošnjo mu je obečala posebno dolgo življenje. Ko jo je nesel proti oni hiši, kjer so imeli bolnika, tulili so vsi psi. A ko je stopil v hišo, umrl je takoj bolnik, ki je že tri dni umiral — mladi zdravnik pa je šel prepaden domov nazaj. Predno sta se smrtjo ločila, mu se reče: “Ker sem ti botra, bom tvojim očem vselej vidliva. Za dar pa ti dam, da boš spoznal vsakega bolnika, kateri bo še za ozdravljenje. Kjer me ugledaš pri bolnikovem znožju stati, ondi le vrači, če bom pri zglavjo, le odidi.”
V kratkem času je bil deseti brat že glasovit zdravnik. Poznali so ga kmalu po celi deželi in le najvišjo gospodo je zdavil. Kjer je videl smrt pri nogah, ozdravil je gotovo, kjer pa je stala pri glavi, ondi se niti lotiti ni hotel, in tako mu ni nobena vračitva spodletela. Čez nekaj let je zdravnik s celo oblteljo silno obogatel. Zbolel pa je stari kralj tiste dežele. Hitro poljejo po učenega zdravnika. Kralj mu silno bogalo plačo obeta, če ga le še tokrat zvrači — ali kaj — smrt je stala pri kraljevii glavi. — Vračnik hodi več časa zamišljen po sobi, slednjič pa zmisli zvijačo, s katero bi ukanil božjo deklo. Tiho zapove služabnikom, posteljo jako hitro obrniti, tako, da je smrt nakrat stala pri kraljevih nogah. Zdravnik pa reče: “Lehko vas ozdravim, še danes boste okrevali.”
Smrt nevoljna odide. Ko pride deseti brat od kralja, prime ga njegvaa botra, ki ga je pred vrati čakala, za roko in ga pelje seboj. Po dolgi poti sta prišla v čuden vrt.
v katerem ni bilo ne drevja ne trave. Bile so grede, na kojih so gorele bele sveče. Vse različno dolgosti. Tu reče smrt desetemu bratu: “Glej tu so sveče ljudi, ki kažejo dolgost njihovega življenja. Ta-le dolga sveča bila je tvoja, a ona, ki pogašuje, bila je kralja, ki si ga ti ozdravil proti moji volji. Sedaj vama moram zamenjati sveči, ti dobiš kraljevo on, tvojo!”
Ni se dala nikakor praprositi; toliko še mu je dala časa, da je na zemlji uredil svoje zadeve, zatem pa ga je tihoma vzela za vselej. Od tistih dob pa se smrt ni več človeškim očem približala, ampak hodi še dandanes nevidljiva med nami.