Narodne pripovedke za mladino IV/O čudodelnem studencu
| ← Narodne pripovedke za mladino IV/Volk ujet | Narodne pripovedke za mladino IV/O čudodelnem studencu Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino IV/Kako dijak postane papež → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
Živel je siromašen oče, ki je imel tri sine. Ker se ne morejo več doma preživeti, pošlje je služit. Predno odidejo, zabiči starejšima, naj posebno na najmlašega pazita; za tega je bilo starcu najbolj milo, da je moral v tuje roke. Na pot jim da tri skorce zadnjega ovsenjaka.
Ko v senci na pol poti počiejo, zaspi najmlajši brat; ona dva pa, ki sta ga vedno na skrivnem črtila, vzame mu kruh in ga pojesta. Ko se zbudi in svojega kruha išče, smejeta se mu škodoželjno in mu zabavljata, da je v spanju nevedoma kruh pojedel.
Gredo dalje, in mlajši gladu omaguje. Prosi brata majo kruha, a ne dasta mu nič. Ker sta ga že z dava črtila zavoijo lepše poslave posebno pa zaradi bistrih oči, reče eden: “Če narna das eno oko, dobiš kruha.” Mllajši brez obotavljanja privoli. Čez nekaj časa prosi v novo kruha, in zopet mu reče starejši: “0ddaj še drugo oko, pa ti ga dam!” Za majhen košček mu ga mladenič odda. Ko pa prosi v tretje, zakričita nad njim, naj molči, ker še z lastnimi očmi po svetu ne gleda. Vržeta ga na tla, iztakneta mu obe očesi, ter ga zapustita. Gladen in pol mrtev grozne bolečine tava mladenič dalje, pa pade v nek vrelec. Splazi zopet ven, napije se vode in si začne kri z lica in oči zmivati. Na enkrat se mu zazdi, da zopet nekoliko vidi; hitro si še nekolikokrat oči zmoči in v istini postane gledajoči — da — dobil je še bolj biste oči, ko jih je imel prej.
S to vodo si napolni čutaro in gre dalje. Najprej se zaleti vanj bučela; bila je slepa. Pomoči jo trikrat, in bučela dobi v novo pogled, ter mu reče: “Ko boš v sili le poktliči me; z vsemi tovarišicami ti hočem pomagati. Gre nekaj dalje, pa najde na poti slepo miš; tudi njo ozdravi. Skozi šumo idoč pa naleti na oslepljenega volka in tudi tega ozdravi. Ta se mu zahvali kakor bučela in miš in zbeži v hosto. Mladenič stopi pri nekem gospodu v službo. Po naključju sta služila tudi njegova brata tam. Ker je imel gospod lepo hčer, in je ta posebno najmlajšega brata obrajtala, črtila sta ga še huje.
Gospod je imel neznano dosti snopja, katero so morali ljudje mlatiti. Starejša brata, pa gresta h gospodu in rečeta: “Najin brat zna tako skrivnost, da je vse snopje eno noč zmlačeno, če hoče.” Gospod ga pozove pred se in mu reče: “Če zmatiš vse snopje, dobiš zraven merteka še sto goldinarjev, drugače pa te stiram!” Žalosten gre mladenič na skedenj, pa se joče, da bo zgubil zaradi bratov svojo dobro službo. Pride miška in ga praša, zakaj je tako otožen. Ko ji pove svojo nezgodo, pozove miška vse svojo znanke, da jih je bilo vs črno. Te so luščile klasje tako hitro, da so do jutra vse zluščile. Mladenič je dobil mnogo žita in sto goldinarjev.
Drugi dan gresta brata h gospodu in rečeta: “Najin brat zna v eni noči tak grad iz voska narediti, kakor je vaš.” Gospod ga pozove in reče: “Če mi narediš do jutra tak grad iz voska kot je moj, dobiš za plačo sto goldinarjev — inače pa zgubiš službo!” Jako klavrn gre ta iz grada, tar ga najde bučela, ki jo je bil zvračil, in mu obeta pomoči. Pozvala je vse bučele, in te so naredile čez noč na dvorišču tako lep gradič, da se ga zarana gospod kar nagledati ni mogel in je vesel dal mladenču obečano plačo. V tretje gresta jalna brata h gospodu in rečeta: “Brat zna toliko volkov pozvati, tolikor jih le hoče.” Gospod mu tedaj reče: “Če do jutra pozoveš toliko volkov, da jih bo dvorišče polno, dobiš sto goldinarjev, drugače te pa stiram!” Prestrašen odide v hosto, najde tam zvračenega volka in mu potoži svojo silo.
Volk odbeži in zbere toliko svojih tovarišev, da jih je bilo daleči krog gradu vse črno. Nihče ni smel iz gradu — le jalna brata se predrzno vreta nanje — a v trenutku so ju raztrgali. Ko grof to vidi, se teh zveri tako prestraši, da obeta svojo hčer mladenču za ženo, če zopet odpravi vso zverad. Mladenič je poslal volke v les nazaj in s tern pridobil ženo in grad, v katerem je dolgo in veselo živel.