Narodne pripovedke za mladino IV/Kako dijak postane papež
| ← Narodne pripovedke za mladino IV/O čudodelnem studencu | Narodne pripovedke za mladino IV/Kako dijak postane papež Fran Nedeljko |
Narodne pripovedke za mladino IV/Od zaklete kraljične → |
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
| |||||||||||
V davtnem čiasu imel je bogat kmet edinega sina, ki je bil jako bistre glavre. Učitelj povabi kmeta k sebi, ter mu prigovarja, naj pošlje sina v mestne šole, ker bi lahko postal še imeniten gospod. — Le nerad ga zapelje oče v daljno mesto, kjer ga izroči učenim menihom. Za leto dni pride deček iz mesta domov, in oče ga vpraša, kaj se je ta čas naučil.
“Prav mnogo koristnih reči,” odgovori sin, .najimenitneje pa je, da razumem, kaj ptiči pojejo.”
Kmet nevoljen reče: “To ni nič prida — veiji hasek bo, če ostaneš doma.”
Drngi učenci so bill že v šolah, tega pa oče nikakor ni pustil od doma. Pisali so tedaj menihi očetu, naj sine polje v šolo, ker bi bila škoda, da bi bi bistroumen deček ostal doma. — Oče ga tedaj v drugo zapelje v šolo.
Prihodnje leto vpraša kmet sina, kaj se je letos naučil. Sin odvrne: “Naučil sem se zraven drugih reči tudi, da razumem, kaj psi lajajo.” Oče še nevolnejši sklene sina obdržati pri kmetijstvu.
Tretje leto komaj menihi preprosijo, da še eno leto sina pošlje v šole. Ko mu pa sin tretje leto naznani, kaj vegajo žabe, sklene kmet trdno, sina obdržati doma.
Mladenič je odslej očetu pomagal pri gospodarstvu. — Nekega zimskega večera je moral prebirati pšeno. Na okn priletita dva ptiča in deček preneha s prebiranjem, da sliši, kaj ptiča pojeta. Ko odletita reče oče: “Povej nama (z materjo), če res razumeš ptiče, kaj sta neki žvrgolella?” Skoraj vama ne smem povedati,” izgovarja se sin, “ker se to, kar sta tička žvrgolela ne more zgoditi.” Ker le v sina tiščita, da bi povedal, slednjič ta odgovori: “Ptička sta golčala, da bom jaz vajin oče, da boste vi oče vlivali mi vode na roke, mati pa mi bodo dali brisačo v roke.”
Kmetica se zavzame nad tem čudom, stari pa ji reče nejevoljen: “Ali si ga slišala, kaj nama grozi ta paglavec, kaj z nama namerje na stare dni? Jaz bi mu moral vodo vlivati — ti paobrisačo, celo v roke dati!” Da bi stari sam izpolnil božjo zapoved, gnal je sina drugo jutro seboj v log, tam skopal globoko jamo in sina v njo vkopal do brade. Umrl je tedaj v Rimu tedanji papež in imeniten kardinal pelje se skozi isti logv sveto mesto k papeževem pogrebu. Stopi malo v sencoter šera med drevjem, kar zasliši stokanje; stopi bližje in najde vkopanega mladeniča. Gospod mu reče: “Če po nedolžnem trpiš, pojdi z menoj!” Rkši, prime ga za teme in ga zvleče iz jame. Odzdaj ostal je mladenič pri imenitnem gospodu. Pripeljejo se v vas, nad katero je stal krasen grad. Tu so psi jako lajali in tulili. Mladenič poprosi kardinala, naj kočijaž malo ustavi, da bo bolj slišal, kaj psi lajajo. Za nekaj časa vpraša gospod, kaj je z lajanja zvedel in mladenič odgovori: “Psi lajajo, da v tukajšnji grad pridejo zvečer tolovaji, ljudi bode vse pomorili, njihovo imetje pa odpeljali seboj.”
“Če ne lažeš,” odvrne kardinal, “moramo jih svariti, da se pripravijo na napad.” Peljejo se v grad in vse naznanijo grofu. Grof pošlje mahoma v bližnje mesto po vojake, popotnikom pa nazonani, da morajo en dan ostati v gradu. Kardinalu ta zapoved ni bila po volji, ker se mu je jako mudilo v Rim; taki gospodje morajo namreč voliti novega papeža. — Vojaki so kmalu prijezdili in se poskrili v gradu.
Zvečer so pustili vsa grajska vrata odklenjena, in proti polnoči so prihrumeli tolovaji noter. Vojaki zaklenejo vrata, tolovaje pa potolčejo do zadnjega. Drugega dne hoče grof kardinala bogato nadarili, ta pa reče, da gre vsa, hvala učenemu mladenču, ki je razumel pasje lajannje. Pa tudi mladenič ni hotel nobene plače, češ, da mora bližnjemu tudi brezplačno pomagati. Pelejo se dalje proti Rimu. V nekem potoku slišijo glasno žabe regljati. Mladenič zaprosi naj se voz malo ustavi, da bi razumel, kaj imajo žiabe med seboj. Čez nekaj časa reče: “Šlo je nekdaj dekle od ophajila prek potoka. Na brvi jo je zagnal tako kašelj,da ji je padla hostija iz prsi v vodo; žabica jo je pojedla in jo ima po božji zapovedi v grlu; šele ko pride sam rimski papež s kelihom tje, bo jo izpustila in položila v kelih.”
Temu se močno začudi učen kardinal. V Rimu so bili že vsi kardinali zbrani, le tega so še čakali. Tisti čas je dobil pri papeževi volitvi vsak kardinal suho vejico v roko; s temi so šli trikrat okoli oltarja in kateremu je vejica ozelenela, tist je bil papež. Šli so kardinali trikrat okoli oltarja, pa nobenemu ni ozelenela vejica. Zdaj dajo tudi prosečmu mladenču, ki je prišel s kardinalom, suho vejico, gredo še trikral okrog, in ko pridejo tretjikrat nazaj, imel je mlodenič vejico vso zeleno in cvetočo. Le neradi bi ga spoznali stari kardinali za papeža, pozovejo tedaj služabnike, kateri bi naj v cerkev spusiil belega goloba. Na katerega bi nedolžni plič vsedel, ta naj bi bil papež.
Golob zleti trikrat krog po cerkvi, zadnjič pa vsede mladenču na glavo. “Menda se je golob zmotlil,”" rečejo nekateri, ujamejo goloba in ga še dvakrat spustijo v cerkev, no vsakokrat, vsedel je mladenču na glavo. Morali so ga tedaj spoznati za svojega glavarja. Papeževim staršem se je med tem hudo godilo. Zemlja jim ni hotela več roditi in vsa sreča jim je zginila od hiše. Stari kmet se skesa za svoje pregrehe, ter gre k spovedi — domači mašnik pa m ne more odvezati grehov in ga tedja pošlje papežu v Rim. Ta čas je bil že njegov sin papež, in ker vsakdo papeža imenuje sv. Očieta, rekel je tudi kmet tako. Tu se je spolnilo že prerokovanje pličev. Papež spozna brž svoje stariše ter jim odpusti grehe. Slednjič še reče očetu, ki ga še ni spoznal, naj mu vlije vode na roke, mati pa naj da brisačo da se obriše.
Zdaj se njima da spomati rekoč: “Oče in mati, ali vama je res bilo tako težko, da sta mene, svojega sina, imenovala očeta, in da sta mi postregla pti umivanju?” Vsa skesana ga prosita odpuščanja, on pa odvrne, da je bila tako božja volja. Odšla sta razveseljena in zadovoljna domov, kjer sta v miru in veselju preživela svoja leta.