Narodne pripovedke za mladino IV/Od zaklete kraljične

Narodne pripovedke za mladino IV/Kako dijak postane papež Narodne pripovedke za mladino IV/Od zaklete kraljične
Fran Nedeljko
Narodne pripovedke za mladino IV/Darežljivi siromak
Skenira in pregleduje Katja Dolenc (pogovor).
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Od zaklete kraljične


Živel je nekdaj ubog deček, ki je imel zraven dobre matere prav hudega očima. Ta ga pošlje svinj past. Dečeku se je ta posel najmanj dopadal. Ker očim vedno slabeje z njim ravna, zakolje nekega dne na paši svinče in odide v šumo. V gosti šumi zakuri ogenj in speče prase. Ko se nasiti, odpravi se dalje. Ali v hosti zajde in blodi dolgo po njej. Sredi šume najde častitjivega starčka, katerega povpraša, kam bi se naj obrnil. Ta mu dopove, kod ima iti, kod ne, da pride v kraljevo mesto.

“Kralj,” dostavi še starec, kralj potrebuje vojakov. Zraven še zna biti, da rešiš zakleto kraljevno, če boš priden in srečen.” Po dolgem potu dospe mladenič v glavno mesto. Rad ga kralj sprejme med svoje vo-jake. Ti so bii vsi preplašeni, ker vsako noč je moral eden iti v cerkev stražit k žerfu kraljičine, pa nobenega še ni bilo nazaj. Še celo kralj se razveseli, ko se ta mladenič prostovoljno zglasi, da hoče iti v cerkev na stražo.

Ko pride zvečer v temno cerkev in se postavi pred žerf, se ga le groza polasti. Vrže puško in sabljo stran, pa hoče zbežati. Za seboj pa sliši glas: “Saj te ne dobi, le idi na prižnico!” Brž gre tja in se tam skrije. Malo pred dvanajsto uro odpre se žarf, iz njega pride zakleta kraljičina in zavpija: “Oj, kako mi diši kristjan!”

Mladenič-stražar pa na prižnici še dahniti ni upal in tako vse tiho ostane. Zdaj počne kraljičina po cerkvi in po zvoniku iskati, kjer so se prej stražarji skrivali. Čez nekaj časa ga ugleda na prižnici in začne proti njemu iti. Že je mislil da je izgubljen — kar počine ura biti polnoči — in kraljičina odide nazaj v rako. Ko drugo jutro pride stražar v kraljev grad, sprejme ga kralj neizrecno vesel in ga dobro pogosti.

Zvečer postane mladenču še bolj tesno pri srcu; obrne se in hoče zbežati. Zopet pa sliši glas: “Skrij se za lesenega svetnika v oltarji!” On stori tako. Ko kraljična pride, se ji ne oglasi; ona pa jame zopet po cerkvi iskati; najprej gre na prižnico, potem na shode in take po vsej cerkvi. Slednjič ga ugleda. Gre proti njemu. že stegne roko in seže po njern — v naglici pa le perelega svetnika prime, ki na njo pade. Zdajci pa se zasliši rešilni glas: ura v zvoniku udari namreč dvanajst, in prikazen izgine. Drugi dan ga še bolj sijajno sprejmo v kraljevem gradu.

A moral je še v tretjo na stražo. “Sedaj je z menoj pri koncu,” misli si, “kako se hočem danes rešlti?” Že je hotel zbežti, kar začuje glas: “Nocoj se strij v žagred. V tem ko te ona išče po shodej, ne idi iz nje , ako bi te tako milo prosila.” On stori tako. Kraljtčina ga gre iskat na shode. Mladenič se uleze naglo v rakev in pričakuje tam s tesnim plašnim srcem ponoči. Kraljevna ga javkaje išče po celej cerkvi — a zastonj.

Zdaj potče ura polnoči biti. Zakleta prihiti do rakve in počne mladeniča z milim glasom prositi, naj gre ven — češ, saj se mu nim nič zgoditi — pa on se niti ne gane. Ko se zgubi slednji don polnočne ure se kraljevni bledo lice spremeni in veselo se ji očesa lesketajo; v znamenje večne hvaležnosti mu poda roko in mu veli vstati, ter se mu lepo zahvali za vse, kar je za njo prebil. Kmalu potem so obhajali sijajno poroko. Kraljevna je jemala svojega vrlega rešitelja, kateremu je prepustil kralj takoj pol kraljestva. Pa v vsej tej sreči mladenič vender ni zabil, kako se mu je nekdanje dni godilo. Vzeme torej dosti denarja s seboj in se napoti domov. Medpotoma najde veliko krčmo in hoče tam prenočiti. Vsi zaspe, le kralj še sam čuje. Mahoma se vrata odpro in gosta truma črnih roparjev se vsuje na neoborožene spalce.

Kralju se posareči izmuzniti se iz hiše; zunaj pa beži, kar so ga noge nesle, proti dornu. Mislil je, da ga bodo roparji preganjali in je tedaj zmenil medpotoma svojo obleko z nekim beračem. Kako ga je doma očim sprejel, si lahko mislite. Njegove pripovedke nihče ni verjel, ampak več so se smejali njemu in ujegovi beraški obleki. Nič mu ni pomagalo, da je postal nekaj starejši — moral je vender očimu zopet pasti svinje, in zanj so se pričeli znova žalostni dnevi. Mlada njegova žena je iraela mnogo skrbi, ko se tako dolgo ni vrnil. Napravi se tedaj na pot, da poizve, kam je neki izginil. Za spremstvo vzame seboj sto vojakov. Na poti je že zvedela za ono nevarno krčmo. Sklene tedaj ondi prenočiti; prej pa poskrije v hosti pol vojakov. O polnoči prilomastijo tolovaji, ko prvikrat.

Na dano znamenje pa se prikažejo skriti vojaki in potolčejo vse roparje; denarje in ostali rop pa jim odvzamejo. Kraljica gre dalje iskat svojega moža, Po dolgem zvedavanju ga vendar najde. Bil je v veliki revščini. Ker je videla, da je kriv vse te nezgode trdosrčni očim, ga da ostro kaznovati, materi pa da vse roparjem odvzete denarje, da je na stare dni prav lahko živela. Kraljica pa gre s svojim možem nazaj v glavno mesto, kjer je zopet kraljeval in srečno ter modro vladal svojemu ljudstvu.