Pismo iz Haloz Neznanemu
Anica Černej
Pisma iz težkih dni
Spisano: Pretipkala iz Moje poti 1975, Klara Omovšek.
Izdano: V Ljubljani: Partizanska knjiga
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Neznanemu gradijo spomenike, polagajo simbol
miru in zmage.
Priznani romajo na grob k neznanim.
Veliki k majhnim,
v nemi veličini mrtvih množic majhni,
brez pomena.
Mogočni in odlični s slavnimi imeni
častijo tiste brez imena.
Proslavljajo idejo, neživljenja.
Neznanega junaka, ne človeka.
In še se klanjajo sovraštvu, sili, borbi in prepiru.
S pohlepom v srcu pišejo o — miru.
Ljubezen je beseda, ni resnica —
in človek komaj pojem, prazna pena.

A ti, ki si izkrvavel na bojnih poljih,
si bil nekoč ves živ in mlad med nami,
ljubljen, ljubeč in sočen, poln hrepenenja.
Neznani zemlji, ki te ni rodila,
si našel dom in mir in tihe, dobre sanje.
Neznan korak odmeva preko njih
in tuja pesem pada s trdim glasom vanje.
Nikjer nikogar, ki v ljubezni išče
in v spominih joče.
Vse je res grobišče.
Še tista roka, ki ti daje cvetje, daje milost
in sočutje ti prižiga drobno svečo.
V tesnih slutnjah, z mislijo bolečo:
"Kje je moje izgubljeno dete?"

Drugje nekje — daljine so brezkončne —
pa roma siva starka na grobove.
Samotna roma, v tihe sanje skriva samotno vero,
da si še na svetu, da ti je mladost še živa.
Kako bi mogla tujina dete vzeti?
Iz njenega srca se je rodilo,
iz njenega trpljenja raslo, iz ljubezni pilo —
kako bi smelo ga sovraštvo vzeti?
V drhtečih rokah nosi trudno cvetje.
Prižiga svečo v mirni, sveti boli.
Ljubil v solzah in živi v spominih,
v neštetih drobnih hipih, v sreči, v bolečini.
Veruje — in za srečo v svetu
in za pokoj tvoji duši hkrati moli.