Pisma iz težkih dni
| ← Neznanemu | Pisma iz težkih dni Anica Černej |
Vprašanje drevesu naših dni → |
| |||||||||||
Mati,
mislim na vas,
na vaše trpljenje,
ki se nikjer ne konča.
Vem, da trpiva oba,
saj sva ko eno življenje.
Ni nam preveč hudo.
Človek se vsega privadi,
še bolečin.
Le, da smo mladi,
nas žge, in mene še,
mati, da sem vaš sin.
V mraku ugaša dan.
Rad bi v oči vam pogledal,
segel vam v dlan
in čutil le vaše srce.
Moje ničesar ne ve,
kar bi vam še povedal.
Draga,
sredi noči
nas sovraštvo budi.
Jaz pa odevam srce
v zarjo novega dne.
Mislim:
kako bi umrl,
mlade oči zaprl,
ko si v življenju ti
in te srce želi.
Saj je ko rose cvet
žejno pomladnih let.
Draga,
rad še živim,
vendar se ne bojim.
Smrt je le droben hip
kakor srca utrip ...
Če mi pretrga pot,
prejmi pozdrav od tod.
Toda
ne še nocoj,
še sem predragi tvoj.
Trd in pošasten glas
trga ponočni čas.
Jaz pa tolažim srce
z zarjo novega dne.
Sinek moj,
pišem ti pismo
kakor velikim ljudem.
Vojna je čudna uganka
in ti je ne povem.
Rajši te vzamem na rame,
kot sem te vsak večer,
in te v posteljo stresem,
da je konec in mir.
Toda tu med vojaki
bi me ti ne spoznal.
K mamici bi se stisnil,
ker bi se očka bal.
Puško imam in sabljo,
črn sem, ves kosmat.
A sem vendar še očka
in te imam še rad.
Priden bodi in rasti.
Sinek, ne, saj ni lepo!
Majhen, majcen ostani ...
Očku, veš, je hudo.