Novi akordi I—II
← V katedrali | Novi akordi (Poezije) Dragotin Kette |
Na molu San Carlo I—VI → |
|
I
»Pojdite k vragu, neumne besede,
čuvstev nerodne šivilje!
Ali ni jedne iz vaše ni srede,
jedne tak modre Šembilije,
da bi si upala gori do blede
ljubice, tanke mi lilije?«
»»Jaz.«« »A kako ti je, mala, ime?«
»»Ljubim.«« »Tvoj oče?« »»Nemirno srce.««
»A tvoja mati ?« »»Pa duša je tajna.««
»In domovina?« »»Vsa zemlja brezkrajna.««
»Pojdi! Mordà se v ponižnem te krili
lilija moja usmili.«
II
Oj tisoč zank in spon
in trnkov milijon
bi želel, da bi te dobil,
o draga!
Postal sem lahkokril
škrjanček, torej čuj
me, ljubica, ne suj
me s praga!
Oj tisoč zank in spon
in trnkov milijon
bi želel, da bi te dobil,
o ljuba!
A kdo te je ovil,
da vsa si zmedena,
zavita in zapredena
ko buba?
Postaneš li metulj?
O potlej bom odplul
s teboj do zvezd, do raja,
v azur ...
Tja gori se izgubljala
in bova se poljubljala
brez konca in kraja,
brez ur ...