Novi klošter

← Pleva

Novi klošter Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen

Polzela →

Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1. Zakaj se graščina imenuje Novi klošter

Sedanja graščina je bila nekoč samostan. Ustanovil ga je Celjski grof Friderik II. na mestu, kjer je bil dotlej njegov lovski gradič. Poprej so pa imeli menihi svoj samostan nekoliko južneje: na Groblcah za vasjo Breg pri Št. Petru. V razmerju do tega samostana se je nova ustanova jela imenovati »Novi klošter«.

2. Kapelica v gozdu

Nad graščino se vidijo v gozdu sledovi neke kapelice. Bila je vsekana v skalo, tlak se še pozna, sicer je pa popolnoma zarasla. Na tem mestu so Turki nekoč umorili nekega samostanskega opata, ki je bil po rodu Dunajčan. Tri dni je ležal nepokopan. Pozneje so v njegov spomin zgradili kapelico, ki je zdaj propadla.

3. Menihi in vino

Nad graščino Novi klošter, ki je bila nekdaj samostan, se nahaja kakih 50 m visok grič. Po eni strani je obrasel z vinsko trto, drugod pa je gozdnat. Temu gričku pravijo »Domenk« in trde, da je stala tu nekdaj cerkvica sv. Dominika, katere razvaline so še danes ohranjene. Vinogradi so bili last novokloštrskih menihov, ki so imeli v kleteh ogromne sode. Eden izmed sodov je bil tako velik, da so morali pristaviti visoko lestvo, ako so hoteli pogledati skozi veho. Nekoč se je zgodilo, da je šel neki menih gledat, koliko vina je še v tem sodu. Pri tem omahne in pade skozi veliko veho v vino. Ostali sobratje so ga pogrešili, toda niti slutili niso, kam je padel. Sod pa je bil velik in vina v njem ni hotelo zmanjkati. Bilo je pa slajše in slajše. Čez nekaj let so ga šele popili in začeli sod čistiti. Pri čiščenju so pa našli človeško okostje, s čimer so si pojasnili, kam je izginil nesrečni meniški sobrat.

4. Krajevni spomini

Na Novem kioštru se je izza meniških časov marsikaj spremenilo. Drugi izmed privatnih posestnikov je staro cerkev podrl in zgradil sedanjo grajsko kapelo. Cerkveni kamen so uporabili za nove stavbe. Iz njega so zgradili Divjakovo hišo Za logom in Štefanovo ter Kramarjevo gospodarsko poslopje v Grušovlju, ki sta pa že prenovljeni. Menihi so imeli izredno veliko posest, grof jim je podelil velik del doline. Na nje še spominjajo: »Meniški travniki« pri Sv. Jederti nad Gotovljami in »Beli travniki« nad Zalogom. Samostan je imel več ribnikov. Eden je bil v soteski za Divjakom in drugi za sedanjim oskrbništvom v smeri proti Polzeli; oba sta bila velika. Nekaj ribnikov, starih in novih, ima graščina šo danes. Po hribu nad Divjakom so raztresene razvaline zidanic. Zdaj je tu večinoma gozd, nekdaj pa so bili vinogradi. V smeri proti Polzeli je bival samostanski oprezovalec, ki je imel na razpolago konja (domače ime: Rajter), tam je bila tudi samostanska pralnica (domače ime: Bešer) in celo dve samostanski gostilni sta bili tam. Bliže graščini je bila samostanska sodnija (sedanj« oskrbništvo, kjer so našli mnogo kosti) in še bliže se je nahajalo gospodarsko poslopje. Divjak ima še v hiši samostanska vrata (od zakristije) in pa dragocen gotski križ v svoji kapeli. Neki deli notranje cerkvene opreme so prišli v župno cerkev v Št. Petru.

5. Zakaj je cesar Jožef II. ukinil samostan

Ko je bil Jožef II. še deček, ga je skrbna mati dala v šolo k menihom. Učenec pa je imel bistro oko in je kmalu opazil, da pri menihih ni vse tako, kakor bi moralo biti. Zato je sklenil, da samostane ukine, čim bo mogel. Ko je prevzel prestol, je tako napravil.

6. Prevarjeni kmetje

Ko je cesar samostan ukinil, je postala graščina z vso posestjo cesarska. Kmalu pa se je cesar odločil, da jo proda, in sicer kmetom, ki bi se bili na ta način rešili tlake in desetine. Toda oskrbnik Kersnik je bil nepoštenjak in kmetom cesarjevega ukaza ni pravočasno razodel. Čim so zvedeli zanj, so se podali v Gradec Martin Divjak iz Zaloga, Cmak iz Braslovč in Moleza iz Grušovelj. Toda prišli so prepozno. Dan poprej je bil Kersnik kupil graščino in vse posestvo. Ni pa imel sreče. Propadel je in njegov sin se je že klatil po gošči. Imel je toliko uši, da se ga je vse balo. Tudi nasledniki Kersnikov so se hitro menjavali; bogato posestvo jim ni teknilo.

7. Kako so Divjaki postali posestniki Za logom

Lepa Divjakova domačija se nahaja Za logom jugozapadno od graščine na vznožju hriba, ki nosi še danes razvaline cerkve sv. Dominika. Pobočje je danes večinoma gozdnato, nekdaj pa so bili tu lepi samostanski vinogradi. Predniki današnjih Divjakov so te vinograde obdelovali, kajti bili so dedni samostanski viničarji. Eden izmed Divjakov, Boštjan, je bil bistre glave in se je v samostanu toliko izšolal, da so ga lahko uporabljali v pisarni. Menihi so ga imeli radi in ko so zvedeli, kaka usoda čaka samostan, so ga bogato založili z zemljo. Tedaj so postali Divjaki bogati in svobodni posestniki.

8. Prevoz zvonov v Celje

Usoda novokloštrske cerkve se je naroda bridko dojmila. Najbolj se je razžalostil in razburil takrat, ko so sneli cerkvene zvonove, da jih prepeljejo v Celje, k cerkvi sv. Daniela. Narod zvonov ni dal. Dvakrat so odgnali Celjane, ki so prišli ponje. Končno so pa pripeljali Celjani vojaštvo s seboj. Ker se ljudje niso hoteli raziti, so vojaki streljali v zrak. Ljudje so rekli: Saj nimajo nič! in se niso umaknili. Tedaj so vojaki streljali v množico in mnogi so se jeli valjati v krvi. Zvonove pa so Celjani odpeljali.