Odpre glavni meni

Wikivir β

Novoletnica

Novoletnica
Josip Premk
Izdano: Slovenski narod 29. december 1906 (39/297), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

"Jupiter tiho, pojdi k Veneri!"

Ta zapoved je veljala velikemu psu, ki je nekako nezaupno pogledal svojega gospodarja profesorja Miklavca in takoj zlezel pod mizo h kosmati Veneri.

Profesor Miklavc pa je listal se nekaj časa po mali, elegantno opremljeni knjižici, a jo zalučil naenkrat na etažero in jel nemirno stopati po elegantni, z vsem modernim konfortom okrašeni sobi. A zopet je poprijel ono malo knjižico, jo meril z nekako kritičnim pogledom in jel čitati polglasno —

on, ki Je pravi oče tvoj
šel je po svetu Bog ve kam,
tebe in mene ga je sram.

— "Matilda, ubožica! Prav tebi veljajo te besede!" je zamrmral čutoma in položil knjižico nekam svečano k drugim, potem pa sedel v baržunasti naslonjač in mislil dolgo — dolgo ...

Profesor Ivan Miklavc je po paragrafih treznega mišljenja že davno prekoračil ono s cvetkami, a često tudi s trnjem potrošeno mejo, čez kojo skoči mož v jarem zakonske sladkosti, saj njegova glava že ni več poganjala las in brada mu je bila redka, snežnobela. A profesor Miklavc ni bil oženjen. Zakaj da si ni v tem kratkem življenju, v katerem živi človek, izvolil lepe ženke, ki naj bi mu bila v večno veselje in slast, o tem so često razmotrivale ženske, stanujoče v isti hiši kakor on. A kadar je nanesla govorica med zvedavimi polovičaricami na njega, je vedno stara Ana, služkinja Miklavca, pritisnila kazalec na čelo in tiho zašepetala: "Malo je udarjen!"

A temu ni bilo tako. Profesor Miklavc je bil jako nervozen in je res včasih pridirjal kakor splašena zver s kako palico ali kar mu je že prišlo v roke nad služkinjo v kuhinjo, ako je storila kak ropot in ga tako motila pri njegovih študijah, a drugače je bila njegova pamet jasna kot pomladno jutro. Bil je že v pokoju in edina želja mu je bila le mir in tihota. Po cele ure je sedel ves zamišljen, a ne v take misli kakor danes. Klub svoji starosti se je Miklavc Še vedno rad spominjal onih blaženih trenotkov, ki jih je preživel mladenič, posebno ob božičnih praznikih, ko je prihajal kot dijak iz mestnih šol v rodno domačo vas. Tudi pozneje, ko je bil že v službi, je obiskal včasih svoj dom, na katerem pa je že gospodaril starejši brat, a to le redko in kmalu je popolnoma pozabil, kje mu je rodna gruda.

— V isti hiši, kjer je stanoval Miklavc kot petintridesetletni mož, je bivala tudi mlada učiteljica Matilda. On sicer ni bil eden onih, ki bi vztrepetal ob vsakem ženskem pogledu, a po dolgi hrabri vojni pade tudi Port-Artur. Matilda mu je postajala od dne do dne bolj simpatična in nekega večera, ko sta sedela skupaj v hladnem mračnem vrtu in so peli okrog zaljubljeni slavčki, sta se objela in poljubila. Ona ga je ljubila kakor ljubi le malokatera. Bila mu je udana in se veselila, da jo popelje pred oltar. Tako se je udala lepim, prelestnim sanjam, mu podarila srce in — nedolžnost ... A to je trajalo le dva meseca, ker Ivan Miklavc je bil na lastno prošnjo prestavljen v drugo mesto, a kmalu po njegovem odhodu je dobila Matilda pismo s kratko vsebino.

Draga Matilda!

Odkritosrčno ti povem, da nisem čutil do tebe mnogo ljubezni — bila si mi duhteča rožica, katero sem odtrgal. Oprosti, da te ne morem več ljubiti — jaz sem čudak.

Ostani zdrava t. M .

— Bilo je nekaj mesecev pozneje in Matilda je porodila deklico. Ivana ni iskala več, tužno in udano je prenašala udarce brezsrčne usode. Hčerko Slavico je oddala v vzgojo znani obitelji, plačevala in skrbela za njo, kolikor ji je dopuščala skromna plača. A ko je izpolnila že šestnajsto leto, ji je mati Matilda nenadoma umrla in deklica je morala za kruhom. Stopila v trgovino kot prodajalka in tako je živela že štiri leta po materini smrti, ne da bi kdaj poznala svojega očeta. Kar ji nekoč izroči neznana ženska zamazano pismo, v katerem je stalo sledeče:

Dragica moja!

Oseba, ki ti izroča to pismo, je bila edina prijateljica tvoje matere in njej sem naročila ob svoji smrti, naj ti odda to pismo, ko dopolniš dvajseto leto. Zakaj tako si morda misliš!? Slušaj! V dvajsetem letu si in skoro gotovo ti čuti srce kal ljubezni. Glej tako sem ljubila nekdaj jaz — ljubila pošteno, a bila zavržena kot vlačuga. Ivan Miklavc, profesor v I., je tvoj oče, a ne stopi nikdar pred njega — on je krut. Ljubim ga še vedno in iz ljubezni do njega prosim te, Slavica, ne vznemirjaj ga na stare dni. Slušaj prošnjo svoje te ljubeče — nesrečne matere

Matilde.

Po preteku enega leta pa je dobila Slavica boljšo službo v istem mestu, kjer je bival profesor Miklavc. Izvedela je kmalu kje stanuje, a nadlegovala ga ni nikdar, niti poznala. Živela je zadovoljno, a usoda je hotela, da je postala nesrečna, kot njena mati — bila je noseča in za službo nesposobna. Iz prihranjenega denarja, katerega je bilo pa le malo, si je najela stanovanje in se hranila. A pošel je ta denar prekmalo. Že je čutila, da v malo dneh porodi in bila je brez stanovanja, brez hrane — a vsenaokrog veseli božični prazniki. Pri neki prijateljici je bila teden dni, a danes na dan Silvestra jo je odslovila tudi ta. Skoro ves dan je pretičala v cerkvi, kjer je bilo vsaj nekoliko topleje kot zunaj, kjer je drvila burja snežinke v velikih kolobarjih, čutila je, da porodi še nocoj, Čutila strahoma, kje bode dobila kotiček brez denarja — ljudje so brezsrčni. Glad jo je nadlegoval, ker že prejšnji dan ni použila ničesar, a pred njega — očeta, se ni upala stopiti.

V cerkvi se je jelo mračiti. Temne, dolge sence oltarskih svetnikov in svetnic so pošastno rasle ob bledi svetlobi po prostrani cerkvi, ki je bila malone prazna.

Stopila je na ulico. Veselih obrazov, polnih zadovoljstva so hiteli ljudje križem, se smejali, a njo je pogledal marsikdo smehoma. Oči so ji bile rosne in ko se je spomnila svoje nesrečne matere, ji je pripolzela debela solza po bledem, mrzlem licu. Veliki, rdeči lepaki so vabili na veselice, da veselo in skupno zadovoljniki staro leto in slovesno pozdravijo novo, a ona nima niti kupčka slame, kjer bi legla utrujena in porodila. Kam, kam! ? ...

Morda on — oče vendar ni tako trdosrčen, da bi ne sprejel samo za eno noč svoje hčerke — svojega nesrečnega otroka!

Ta edina rešilna misel se je je polastila popolnoma in jo tudi premagala.

Plahih, onemoglih korakov se je napotila k njemu, ki ga ni poznala, k njemu, ki jo je poklical v to tožno življenje.

Pod mizo, obloženo z mnogimi knjigami, bileti in zvezki, sta se zdajpazdaj na tihem sporekla suhi Jupiter in kosmata Venera in v svoji jezi tudi zagodrnala, a danes jima je bil profesor Miklavc milostljiv. Nič ju ni opominjal, sedel je mirno in zamišljeno zrl v tla. Kratka Prešernova pesem ga je preselila v duhu nazaj v ona leta, med one spomine, ki so bili zakrinkani s težko meglo davne preteklosti. Vzbujal se mu je v srcu čut usmiljenja, čut kesanja nad njo, ki jo je storil nekdaj tako nesrečno. Rad bi popravil, kar je zakrivil nekdaj, a znal ni, kje je umrle Matilde hčer. Rad bi videl vsaj enkrat njo, ki je rojena iz njegove krvi; in ako je ubožna — o kako rad bi jo storil srečnejšo, kakor je bila ona, ki ga je vendar tako ljubila. Srce mu je postalo mehko, zavedel se je, da je ravnal brezsrčno tiransko in zahrepenel je z očetovsko željo po edini, v kateri se pretaka njegova kri. Spomnil se je vseh tistih večerov, ko mu je sedela v naročju udana — vsa njegova, a kaj je storil on!? ...

"O hčerka, daj da te vidim, saj te ljubim in storim te srečno — dovolj imam!"

A glasovi zamolkli, hripavi so se razgubili v sobi, odgovora niso našli ...

Ko mu je služkinja prinesla večerjo, je jezno zamahnil z roko, naj odnese nazaj. Začudeno ga je pogledala, a ker je vedela, da pri njem ni ugovora, je vsa nezadovoljna odšla. Miklavc pa se je zleknil po divanu in si prižgal dišečo cigaro.

Ni še dolgo ležal, kar začuje, da nekdo trka. Jupiter in Venera sta takoj razdražena zalajala, a se na Miklavčev ukaz hitro tiho odstranila v kot.

"Naprej!"

Počasi, prav polagoma se odpro vrata in bleda, mlada ženska se pojavi na pragu.

"Kaj hočete!?"

Senoren in brezsrčen je bil ta glas in zašibilo se je koleno mladi devi — v hipu je klečala pred njim.

"Usmiliti se, — oče!"

Ob postelji, kjer je ležala Slavica, je stal zdravnik, služkinja in babica, a pri mizi je slonel Miklavc in s solznimi očmi zrl v trpečo hčer. Ko je prišel trenotek, da porodi, je zbežal kakor plaha srna ves trepetajoč v sosedno sobo tiho jeclaje:

"Da bi se izteklo dobro, o kako bi bil srečen!"

Ko je udarilo v zvoniku kapucinskega samostana dvanajst in zbežalo staro leto v bežečo preteklost, je planil zopet nazaj v sobo in se takoj veselja zgrudil v blazine in poljubil bolečin rešeno hčer, a pogled mu je vsplul tja med snežnobele plenice, kjer se je že hotela jokati v pravkar došli svet — novoletnica.