Ošabna krčmarica na Limbarski gori.
← Bodimo usmiljeni in odkritosrčni. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Jezus in plevice. → |
|
Na južni strani Dunajske ceste, ki drži od Ljubljane proti Štajerskemu, stoji Limbarska gora. Pred davnim, davnim časom je stalo baje na tej gori krasno poslopje – sloveča gostilnica, ki je bila zmerom polna gostov, domačih in tujih. Posebno radi so se mudili v nji potniki; izvrstna vinska kraljica, okusna in tečna jedila, vedno prijazni obraz krčmarice – bogate vdove – vse to jim je zelo ugajalo ter jih vabilo vanjo. Silno bogata je bila ta krčmarica, a tudi ošabna in napihnjena in brezsrčna proti siromakom. Oj, kako vendar bogastvo često pokvari človeka! Torej vsega je imela dovolj ta krčmarica. Življenje pa ji je sledila tudi krasna hčerka, katero je ljubila nad vse te rjo čuvala kot zenico v očesu.
Bilo je nekega dne proti večeru. Mrak je bila legla na zemljo. Naša krčmarica je prišla na prag, da bi se nekoliko naužila čvrstega zraka. Po veliki cesti sta prihajala dva potnika. Videlo se jima je, da sta že trudna in shojena. Kdo sta neki bila ta moža? – Božja potnika, sv. brata Valentin in Peregrin. Ko prideta do krčme, prav ponižno pozdravita gospodinjo, in sv. Valentin jo naprosi prenočišča, rekoč: »Ali bi naju hoteli vzeti črez noč? Denarja sicer nimava, da bi vam plačala stan, pa vzprejmite naju za božjo plačilo, ki ga doboste za to v nebesih. A tudi na zemlji vam bode sreča vedno mila, ako se usmilite ubožcev.« Ošabna krčmarica ga zavrne z zaničljivim glasom: »Kaj meni treba sreče, saj imam vsega dovolj: v hlevih cele črede živine, v kletih polne sode najboljšega vina, v skrinjah cele kupe denarja in v sobah vedno polno veselih pivcev. Črez noč pa jemljem le tiste, ki imajo s čim plačati sladko moje vinčece.« To rekši misli oditi, a svetnik se postavi prednjo, ji zapreti s prstom ter povzame z resnim glasom: »Nisem, pa tudi ne bodem pil vina pri tebi, niti ga plačeval; tudi prenočišča te ne bodem prosil nikol več. Vedi pa, prevzetnica, da me bodeš nocoj še klicala na pomoč, in preden odbije ura polnoč, bo tvoja sreča končana!« – – Prišla je črna noč – za prevzetno krčmarico strašna noč. preden je udarila ura devet, ji je pocepala v hlevu vsa živina – in žena je vsa žalostna obrnila oči k nebesom ter glasno klicala: »Oh, pomagaj mi, dobri Bog; pomagajta mi sveta brata, Valentin in Peregrin!«
Ni še bila ura deset, ko so popokali v kletih sodje, in vse vino je izteklo po tleh. Vsa potrta žena je sedaj vzdihovala ter klicala pomoči od zgoraj, rekoč: »Usmiljeni Bog, pomagaj mi; pošljita mi pomoč, sveta brata Valentin in Peregrin!«
A to še ni bila največja nesreča! Okolo enajste ure se ji zgrudi hčerka – prej zdrava kot jedro – in obleži mrtva.
Vsa ponižana je vzdihovala krčmarica ter prosila pomoči od Boga, od svetega Valentina in njegovega brata, svetega Peregrina.
Ura še ni udarila dvanajst, kar se je vnelo tudi lepo poslopje ter pogorelo do tal. –
O, kako milo je sedaj vzdihovala uboga žena ter tožila svojo nesrečo ljubemu Bogu in svetima bratoma Valentini in Peregrinu!
A zaman! Pomoči od nikoder. Njena ošabnost se je hipoma izpremenila v ponižnost. Sedaj, ko bi bila rada pomagala vsakemu siromaku, sedaj, ko bi bila radovoljno prenočila vsakega siromašnega potnika – sedaj je bila sama ubožica!
Vidiš, čitatelj dragi, kam zavede človeka napuh, kam brezsrčnost – bodi torej ponižen, pa tudi usmiljen.
Zapisal A. Kosi.