O Kakteju in Mimozi

← Čudovita pravljica o Vidu in labodu Belem ptiču

O Kakteju in Mimozi Bogomir Magajna

Na obrtni razstavi →

Ves okrogel, neroden in zavaljen je strmel Kaktej dan za dnem skozi okno v širni svet. Občudoval je oblake, ki so jadrali visoko pod nebom v najrazličnejših podobah, včasih podobni ogromnim sivim pticam z dolgimi kljuni, drugič strašnim črnim zmajem, tretjič velikim rjavim nerodnim medvedom, četrtič trumi belih ovac, ki se pode h goram na pašo, petič rdečim nagajivim škratom, šestič vilam v sinjih in zlatih oblekah, ki plešejo kolo pod temno modrino.

Zagledal se je na vrt pod seboj, poln pisanega cvetja: na modre perunike, bele in rumene narcise, bele in rdeče lilije, bele, rdeče, rumene in modre tulipane. Sam se je imel za najgrše bitje na svetu, zato je medlel od občudovanja, ko je gledal to cvetje. Od hudega bi skoraj zajokal, pa ni imel solz, zato je bila njegova bolečina še hujša.

Rože tam spodaj na vrtu, vse nežne, so jokale za vsako malenkost. Vsako jutro so bili njihovi listi polni rosnih solza že zavoljo tega, ker je bilo zjutraj nekoliko bolj hladno. Ko pa je prijadralo izza gora ogromno zlato sonce, so rože nehale jokati, začele so dehteti na vso moč in izcejati med. Priplahutali so metulji, pribrenčali so čmrlji in čebele ter sedale na njihove čaše k sladki pijači. Sam je vsak dan željno srkal sončne žarke vase, da bi zadehtel in vzcvetel, pa ni hotelo rasti iz njega drugega ko dolgi ostri trni.

Vsak dan je prihajala na vrt visoka, lepa, vitka gospa Lilijana s hčerkico Lijančico. Imeli sta sinje kanglice v rokah in zalivali cvetje, ne da bi se le enkrat ozrli gor na okno k njemu. Njega je zalival le včasih, res na redke čase, stari sluga Johan. Pri tem je vedno nekaj godrnjal sam pri sebi in potem nejevoljno oddrsal v velikih copatah iz sobe.

Kakteju ni bilo toliko za pijačo. Njegov stari oče in njegov oče sta rasla v puščavi Sahari, kjer se mora človek pač navaditi piti komaj nekolikokrat na leto, bo¬lelo pa ga je, da se gospa Lilijana in hčerka Lijančica nikoli nista zmenili zanj. Neko jutro pa se je le zgodilo, da je Lijančica priskakljala po parketu k njemu. Kodrasti laski so ji valovali na kratko sinje krilce, oči pa so ji žarele živo ko sama nebesna sinjina. Niti besedice si tedaj ni upal črhniti Kaktej, le njegovo široko srce je vse zadrhtelo. Lijančica je stegnila desnico, da bi ga pobožala, tedaj pa se je njegov trn zabodel v belo nežno kožo. Lijančica je zavpila in zajokala in na prstku se je pokazala kapljica rdeče krvi. Vtaknila je prstek v usta, izsesala kri, nato pa je zardela v hudi jezi in vzkliknila: »Oj, ti grdi debeli Kaktej, pobožati sem te mislila, ti pa si me zbodel in kruto ranil.« — Kako rad bi ji Kaktej povedal, da ni sam kriv, če so ga vsega prerasli trni, toda od samega gorja je beseda zamrla v njem in niti zloga ni mogel iztisniti iz sebe. Če bi imel roke take kakor Lijančica, bi sam sebi polomil vse trnje.

In potem se je Lijančica maščevala. Prinesla je k njemu na okno lonec s čudovito lepo rožo, ki ji je bilo ime Mimoza. V razkošnih slapovih je padalo zlatorumeno cvetje vsepovsod iz nje — vmes pa je bilo polno drobnih sinjezelenih listkov. Pravo poosebljeno razkošje in poosebljena nežnost je bila ta čudovita Mimoza. Lijančica se je dotaknila s prstki zelenih listkov in glej — vsi so se povesili vljudno in spoštljivo. Trikrat je ponovila to in pri tem strogo gledala na Kakteja:

»Ali si videl ti, nerodnež zavaljeni, kaj je lepo vedenje? Ona ti listke povesi, če se je dotakneš, ti pa zbodeš s trnom, ti hudobnež ti — le glej, da se poboljšaš!«

Kaktej je požrl bolečino vase, potem pa je zvedavo strmel na svojo sosedo, ki se je prešerno košatila visoko nad njim. V hudi zadregi je bil, in ker je menil, da mora nekaj spregovoriti, je vzkliknil: »Zdravo, tovarišica Mimoza, kako se kaj počutiš v moji družbi?«

Mimoza je vztrepetala od užaljenosti in nejevolje: »Prvič nisem jaz za vas nikaka tovarišica, marveč le gospodična Mimoza — to si zapomnite vi, nerodni gospod, in drugič vam prepovem, da bi me tikali, kajti nikoli nisva metuljev skupaj pasla. Če si me boste upali še kdaj pozdraviti, boste rekli: »Klanjam se, gospodična Mimoza!«

Kaktej se je ujezil in sklenil, da ne bo nikoli več spregovoril besede z njo. Mesece in leto je bil zvest svoji besedi, čeprav je Mimoza zavoljo tega dostikrat vihala svoj nos. Cvetela pa je kar naprej, mesece in leto. Vsak dan je prihajala Lijančica s kanglico in je zalila Mimozo, pri tem se je vedno s strogim pogledom o žrl a na Kakteja in nikoli ga ni hotela zaliti — njega je le na redke čase žalil sluga Johan. Potem pa se je začela po svetu velika vojna in deželo so zasedli Nemci.

Odslej so se v salonu pred Kaktejem in Mimozo dogajale nenavadne stvari. Gospa Lilijana, ki je nekaj let po moževi smrti toliko samevala in včasih tudi zajokala, se je čisto spremenila. Vsako dopoldne je prihajala v salon in se kinčala v njem ure in ure, kajti dosti je bilo svetlobe v salonu in lahko si je natanko ogledala tudi najmanjšo, drugim nevidno gubico na obrazu. Z neko paličico si je vsak dan drsala ustnice, da so postale temnordeče ko kri. Potem si je sipala na lica neki prah, da so postajala bela ko marmor. Nato si je v lase z razpršilnikom vpihavala kapljice neke tekočine, da je zadišalo bolj močno ko cvetje na vrtu in da je bila Mimoza vsa omamljena od tistega vonja, čeprav je tudi sama prijetno dišala.

Ure dolgo je trajalo tako opravilo, vmes pa se je gospa neprestano pogledovala v malo zrcalo in v veliko zrcalo in še v tisto zrcalo, ki je imelo štiri krila, da se je gospa lahko v njem videla od štirih strani hkrati, celo od zadaj svoj vitki vrat, obla ramena in velik kos hrbta z obema, z mastjo lepo zalitima lopaticama. Dostikrat se je pred zrcalom učila, kateri nasmešek ji najbolj pristoji. Vsak dan se je napravila v kako drugo oblačilo najrazličnejših barv, najrazličnejših krojev. Marsikdaj je stopila k Mimozi in vprašala: »Mimoza, ali nisem lepa, silno lepa?« — »Silno lepi ste,« je dahnila Mimoza, polna občudovanja.

Pa tudi Lijančica se je morala bolj kinčati odslej. Tudi nanjo je madam kot z rahlim dežkom rosila razne dišave. Čeprav je Lijančica sedaj že nekoliko zrasla, je morala nositi vedno bolj kratka krilca, nekatera taka, kakor jih nosijo plesalke na vrvi. Mama jo je učila globoko pripogniti se ali pa dvigniti ročico predse in pri tem vzklikniti: »Heil Hitler!«

Popoldne pa so začeli prihajati oficirji gestapovci v salon in čim bolj se je bližal večer, tem več jih je bilo. Gospa je zavrtela gumb na tistem čudnem stroju in po salonu so zadonele godbe, da so Mimozi vsi cveti in vsi listki vztrepetavali od hrepenenja, ginjenja in koprnenja. Sluga Johan je prinašal na mizo velike pladnje slaščic, likerjev raznih barv in duhov, jajčni konjak, ocvrta bedra piščancev in najrazličnejše drugo meso, kakršen je pač bil dan, ananas kompot, dosti steklenic vina, črne kave in cigaret. Gospa je gostila, pili so in jedli in plesali, pili, jedli in plesali kar naprej. Vmes je Lijančica prepevala razne nemške pesmi, zlasti tisto o Lili Marlen, in so jo potem gestapovci z navdušenim veseljem dvigali visoko nad svoje glave. Včasih je Lijančica odvlekla enega ali drugega k Mimozi in pokazala s prstkom, kako Mimoza zatrepeče in povesi listke, če se je dotakne. Tudi gestapovci so se dotikali Mimoze in se krohotali nad njeno občutljivostjo. Mimoza pa je bila zavoljo teh dotikov vsa blažena.

Večkrat se je zgodilo, Kaktej je dobro videl to, kako so po cesti tam onkraj vrta gnali nacisti trumo uklenjenih žrtev na morišče. Gestapovci, gospa Lilij ana, hčerka Lijančica so tedaj vselej skočili k oknu, gledali na strašni prizor in se pri tem režali in norčevali na ves glas. Neskončna zloba je pri tem sijala iz njihovih oči.

Zvečer pa je v sobi ostal po navadi samo eden od gestapovcev. Tudi Lijančica je morala iti spat v svojo sobo, čeprav se je glasno cmerila zaradi tega. Gospa je zagrnila okna, ugasila polovico luči in sedla z gestapovcem na divan. Mimoza ni zaprla svojih cvetov vso noč. V jutrih se je srdila Mimoza nad Kaktejem: »Zarobljenec ti, ali si videl, kaj vse se tu pred nama dogaja? Ali razumeš ti sploh, kaj pomeni, če poje Lijančica Lili Marlen ali če poje radio Somrak bogov? Ali se ti sploh kaj razumeš na ples, ko se niti premakniti ne moreš v svoji nerodnosti? Ali si videl, kaj je to, lepa in čista ljubezen? Gorje meni, da so postavili k meni za kavalirja tako grdo klado. Da bi Lijančica vsaj Rododendron postavila k meni na okno, da bi mi sladke besede prišepetaval s svojimi rdečimi cveti v rahlem vetriču. Ti bi še koprivi onkraj ograje za vrtom ne mogel biti kavalir.« — Kaktej pa je molčal; niti besedice ni odgovoril.

Konec aprila leta tisoč devet sto petinštiridesetega je umrl sluga Johan in odnesli so ga na pokopališče. Nekaj dni potem so zbežali gestapovci — z njimi sta zbežali tudi gospa Lilijana in hčerka Lijančica, jadrno kolikor le mogoče, zadnji dve v sam Pariz. Nikogar več ni bilo v hiši. Več dni je ostala hiša prazna.

Majsko sonce se je uprlo v šipe, za katerimi sta samevala Kaktej in Mimoza. Od dneva do dneva je bolj prigrevalo to veliko zlato sonce, ki ga je imel Kaktej, katerega dedje so bili navajeni na puščavo Saharo, tako rad. Čudno lepe sanje so spreletavale Kakteja in zdelo se mu je, da se v njem poraja nekaj izredno velikega, nekaj izredno lepega. Mimozo pa je zajela težka samota in s samoto strah. Ni bilo Lijančice s kanglico z vodo. Brez dotikov so se začeli povešati Mimozini številni sinjezeleni listki, za njimi so se začele povešati glavice cvetja, tisti razkošni zlatorumeni slapovi: »Kaktej, kaj je to, žejna sem,« je vzkliknila Mimoza. — »Smrt je to, Mimoza, videl sem že take stvari — glej, tam doli na vrtu umirajo tulipani in hijacinte — mnogi med njimi so že popolnoma uveli. Smrt je to, Mimoza,« je ponovil in se glasno zasmejal.

Prišla je noč, vso noč je vzdihovala od žeje, rodilo se je jutro. Mimoza je imela sklonjene cvete že do samega lončka. Veneli so in gubili svoj zlatorumeni lesket.

Iz Kakteja pa je tisti dan pognal cvet, velikanska bela čaša, lepša od same bele lilije, polna zlatorumenih prašnikov, polna zlatega prahu. Mimoza je onemogla zastrmela nanj: »Kaktej moj dragi, kaj je to?« — »To je moj cvet, Kaktejev cvet. Leta in leta se poraja, ne rodi se vsak dan, le enkrat v letih se rodi, zato pa je lep in velik, da bi lahko samo sonce sprejel vase.«

Po stopnicah navzgor so se zaslišali mnogi koraki. Otroci-pionirji so vdrli v prazno hišo in tekali iz sobe v sobo. In so pritekli tudi v salon: Jurček in Katinka, Mišo in Dunjica, Mirko in Danica, Miloš in Ančka, Ivko in Tanjica, Sonček in Zvezdica ter mnogo drugih. Zagledali so cvetoči Kaktej in vzkliknili vsi hkrati: »Glej, glej, kako velik in lep cvet je pognal Kaktej!« — Vtaknili so prstke v njegovo čašo in se z zlatim prahom namazali po rdečih licih. Smejali so se, polni veselja in polni svobodne pomladi. Mimoza ni mogla prenesti tega in je umrla še tisto uro.