O binkoštih
← Večer v maju | O binkoštih Lojze Grozde |
Poletje zori → |
|
Že travica zelena je pognala,
a cvetja skoraj videti še ni
in ptičja pesem zmeraj še molči,
kot da še zgodaj je, kot bi se bala.
Narava sonca bo še počakala,
da meglo in oblake razpodi,
do nje prisije in jo oživi,
tedaj zapoje vsa cvetoča, zala.
In v srcu mojem nežno popje spi,
molčijo nezapete melodije,
in čakajo, da sonce se prebije.
Skoz meglo greha, poželenj, strasti,
da vsega hudega ga oprosti,
takrat se cvetje, petje v njem zbudi.