Poletje zori
← O binkoštih | Poletje zori Lojze Grozde |
Jesen (Lojze Grozde) → |
|
Jaz pa več ne mislim, da sem mlad,
jaz pa več ne sanjam, kam bi rad,
v duši nekaj se godi, zori,
vriska pa iz nje in vzdiha ni.
Več prijateljstva ne prosim,
kot sem včasih Te, moj brat,
prošenj, deklica, ne nosim
zdaj ti več za tvoj zaklad.
Toda komu se v tihoti
iz srca izvil je vzdih?
Mar sem jaz zavpil v samoti,
ah ne – jaz sem srečen, tih.
Zdaj so dnevi vroči,
ki brez konca žgo.
Klaski so še v moči,
a brez tožbe mro.