O jezerskem zelenjačku

O jezerskem zelenjačku
Rok Poles

Spisano:	Pretipkno iz O jezerskem zelenjačku 2003, Urška Drev.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

MI

Moja mama, gorska vila,
Se je z atom poročila
V vrtu, polnem vodnih rož,
Kjer je on povodni mož.
Škratom sta zgraditi dala
Grad iz stekla in kristala,
Naročila pa obenem
Na ekspres pri štorklji – mene.

JUTRO

Sonce zjutraj v dno zaliva
Naš gradič z lučjo zaliva.
Zlati žarki kit orehi
Pocingljavajo po strehi:
Najdejo me v mehki vati
In če nočem urno vstati,
Me ne nehajo žgečkati
Po trebuščku in podplatih.

KAJ RAD

Rad se skrivam v račji zeli
V toplem vrelcu kraj globeli.
Tam se s črnim muljem mažem
Po telesu križemkražem.
V školjko se pogledam: »Ah,
Kdo je ta zamorski strah?«
Urno umijem si obraz,
Spodaj – k sreči – sem še jaz.

VIRTUOZ

Vsake tóliko me prime,
Da igram in skladam rime.
Rime so res bolj za silo,
Jih je pa zato obilo;
Tudi bobnam ne najbolje,
A imam veliko volje.
Mama si na tiste dni
Ušesa z glino zamaši.

IZŠTEVANKA

Ena riba, ena žaba,
Ni mi dobra koleraba.
Ena riba, žabi dve,
Tudi kruh mi v slast ne gre.
Ena riba, žabe tri,
Še kompot mi ne diši.
Jaz in štiri žabe mlade
Rastemo od čokolade.

ŠOPEK

Greda lokvanjev izgine
In trstičje iz plitvine,
Munca belobrade glave,
Šaš, kalužnice in trave,
Vejice s storži jelše,
Od perunike bom del še
Blatnikov rumeni cvet:
Šopek mami je nared.

MAMA ZDRAVI

Prah brezzobkine lupine –
Naj vročina urno mine!
Črno olje belouške –
Stran, podplutbice in buške!
Zrno travice stoklase –
Ranica naj se zarase!
Tristopet jezèrskih krav –
Ljubi žabček, si že zdrav!

ZIMA

Jezero je na debelo
Čezinčez zaledenelo.
Skozi ušesa cviiiili led,
Spet in spet se trese svet,
Vmes pa vriska: »Juhuhu,
Skrij se, če si kdo še tu!« -
Glas pristane sredi trsa …
Mastodont res strastno drsa …

JEZERO

Jezero se v svet preliva
Preko strmega zaliva,
Kjer – PENK! – počil je nekoč
Trdni hribovski obroč,
Kjer pozoj, tam kravljajoč
Najmanj stodeset na uro,
Je obvozil vodno kuro,
Pa ga je – preljuba Tinka! –
Vrglo v skalo iz ovinka.

POZOJ

Jezero izvira v jami
Hudi luknji med gorami,
Kjer na hudourni dan
Pridrvi pozój na plan.
V jezeru se brž okopa
In razgiba ude, ko pa
Sonce prepodi oblake,
Morajo pozojske spake
Spet studence varovati
Za podzemeljskimi vrati.

POMLAD

Žaba mrest odlaga v ločje;
Ah, frnikul za naročje!
Vzel bi le najmanjše tri,
Pa mi žaba ne pusti:
»Daj nazaj, falot! Takoj!
Naj te potaca pozoj!
Jajček še ni star en dan,
Staknil bo pretres možgan!«

STRAH

Straha me je strašno strah,
Najbolj v rokah in nogáh.
Je pa ena mala zmeda,
Ker ne vem, kako izgleda.
Brž ko ga bom prepoznal,
Se ga bom še huje bal.
Če mi pa pošepne: »BU!«,
Ga polulam od strahu.

KDO SEM

Jaz sem mali zelenjak,
Spretno hodim kakor rak,
Zvijam se bolj kot jegulja,
Raka zbezam izpod mulja,
Sam obvladam čofotanje,
Ko pa pride čas za spanje,
V vato mehkih alg navpik
Strmoglavim kot prodník.

Jezerski zelenjaček je mladič povodnega moža, ki je že od davno prebival v jezeru v Šaleški dolini. Na dnu jezera je imel steklen grad. Če je bil slabe volje, je potegnil v vodnjak kravo ali konja, včasih pa je izmaknil tudi skodelico mleka na obrežnih kmetijah. Ker so pastirji preglasno pokali z biči, se je povodni mož z družino odselil. Manjše jezero si je z vrha Kozjaka znosil na Pohorje, veliko jezero pa mu je odteklo skozi sotesko Penk iz Šaleške v Savinjsko dolino. Ker so zaradi rudarjenja nastala v Šaleški dolini tri nova jezera, razgrajaških pastirjev pa ni več, se je povodni mož z družino vrnil.