O smrti.
← Spanje in smrt. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Skrb in Smrt. → |
|
Nekdaj je vedel vsak človek, kdaj bode umrl. Toda zato je vsakdo začel misliti na Boga in na prihodnje življenje šele takrat, ko je stala smrt s koso že pred vrati. V tistem času je prišel Vzveličar s sv. Petrom v neko vas. Zraven zapuščenega vrta je videl starega moža, ki si je s koprivo opletal lestvo. Kristus ga vpraša: »Zakaj se mudiš s tako neumnim delom in ne opravljaš rajši kaj koristnega? S to igračo Bogu kradeš ljubi dan.« – Stari mož mu odgovori: »Čemu bi neki še pridno delal, saj vem, da že jutri umrem; vse me že jezi, in zato za kratek čas opletam lestvico s koprivo.«
Gospod Bog postoji nekoliko časa zamišljen, potem se obrne k starčku in reče: »Od današnjega dne ne bo nihče več vedel, kdaj umre, in tudi ti ne boš vedel ure, ki ti bodo poslednja.«
In lepo je Gospod še dalje poučeval moža, mu dopovedaval marsikatero sveto krščansko resnico, in blagoslovivši ga, odpotoval dalje. Vendar je stari mož še drugi dan pričakoval smrti; ko pa je ni bilo, je spoznal, da je bil tuj potnik Gospod Kristus sam. Zapomnil si je njegove svete nauke, živel pobožno in delal marljivo, dokler ga ni smrt poklicala iz tega življenja.
Lujiza Pesjakova.