O smrti. Sto narodnih legend
Anton Kosi
Smrt in berač.
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Sveti Peter in Pavel se napotita po svetu, da bi videla, kje je darežljivost in gostoljubnost, kje lakomnost in neusmiljenost.

Vsa trudne, lačna in žejna prideta na večer v neko mesto ter si iščeta prenočišče, da bi si nekoliko odpočila in dobila grižljaj za lačni želodec. Siromaka potnika trkata od hiše do hiše, pri bogatinih in siromakih, da bi dobila kaj milostinje; ali sreča jima je nemila in vsa skrb zastonj.

Zelo upehana stojita že pred zadnjo hišo, ki je videti najbolj siromašna v vsem mestu.

Streha ji je bila vsa razdrta, in komajda bi si človek mislil, da biva tu živa duša.

Peter stopi na dvorišče in potrka na vrata. Hitro se prikaže iz hiše stara, slabo oblečena žena ter ju vpraša, kaj bi rada.

»Če Boga poznaš in moliš«, pravi Peter, »privošči nama, žena, kotiček v svoji hiši, da si odpočijeva od dolgega pota in da bodeva vsaj pod streho, ker je tako slabo, neprijetno vreme; dozdaj naju nihče ni hotel pod streho.«

»Tako je, tako«, odgovori starka, »siromaka dandanes vsakdo tira izpod strehe, ko bi ga tudi videl v največji potrebi in sili. Le stopita v hišo; kar imam, to vama rada dam – česar pa nimam, uboga sirota, tega vama tudi ne morem dati.«

»Popolnoma sva zadovoljna«, reče Pavel, »ker vidiva tvoje pošteno in usmiljeno srce; česa nama je tudi še treba?«

Odložita torej torbici v kot. Zdaj reče Peter ženi: »No, povej nama, dobra žena, kako ti je ime, da te veva po imenu poklicati?«

»Skrb me imenujejo,« reče starka in resno pristavi: »Kako bi vama rada kaj postregla! Da ne bi grizla suhega kruha, bi vama kaj rada dala hruško za prigrizek; ali moja hruška, dasi zalo rodovitna in polna, nima na sebi ne ene zrele hruške, ker to kar dozori, ljudje hitro pokradejo.«

Božja potnika pojesta nekaj suhega kruha ter se napijeta mrzle vode, pa ležeta spat. Zjutraj na vse zgodaj vstaneta ter se pripravita na daljnji pot. Preden pa odideta, vpraša Peter starko, s čim bi obdarila njeno dobroto in gostoljubnost. Naj jima razodene katero svojih najsrčnejših želj, pa da jo izpolnita.

Kakor vsakdo, ki ima malo, pa veliko želi, tako je bila tudi ta dobra mamica zdaj vsa zmedena, da ni vedela, kaj bi rekla. Naposled vendar pravi: »Želim, da moja hruška zgrabi vsakogar, kdor spleza nanjo, da bi kradel sadje, in ga drži dokler ne pridem jaz in mu ne dopustim, da zleze z nje.«

Potnika nehote prikimata na to čudno željo in odideta svojim potem. Prihodnji dan zjutraj gre starka iz hiše, da pogleda polje in setev. To opazivši, se tat hitro spravi na hruško, da bi pobral, kar je zrelega. Ali oh žalosti in nesreče! – Veje ga zgrabijo in drže, da ne more nikamor, ne gor, ne doli! Na strašno vpitje prihite sosedje, da bi mu pomagali s hruške; splezajo torej na njo, pa oj čudo, tudi oni ne morejo s hruške! Zdaj si ne upa nihče več na drevo, ampak vsi se čudijo in prekrižujejo ter strme čakajo, kaj bode.

Zdaj pride starka s polja domov. Lahko si mislimo, kako je bila vesela, ko je videla, da se ji je bila izpolnila želja, da je tat ugrabljen obvisel na vejah.

Na njeno besedo izpuste veje tata, in ko ga starka dobro okrega in posvari, ga izpusti tudi ona. Odslej ni bilo nikogar več na hruško.

Nedolgo potem pride k njej tudi stara žena – Smrt. Starka je počaka in vzprejme mirno, brez strahu. – Temu pa se Smrt začudi in reče starki: »Vzprejela si me tako mirno, in vendar se me drugi ljudje tako boje!«

»Zakaj bi se te bala?« odgovori stara Skrb, »dosti imam nehvaležnega sveta; pač si mi že dobro došla!« – »Prav, starka!« pravi Smrt, »hajdi torej z menoj!« – »Rada pojdem s teboj«, pravi Skrb, »toda izpolni mi le eno željo. Rada bi namreč okusila še enkrat svojih hrušek, ki so mi bile edino blago.«

»Ako ne želiš nič več, starka, pojdi drage volje ponje.«

»Oh, kako sem stara in slaba, kako neki zlezem na drevo, sosedje pa so čudni ljudje! Ali bi hotela biti ti tako dobra, da zlezeš na drevo, pa mi prineseš hruško?«

Smrt se da pregovoriti in hitro spleza na drevo, ali zdaj ne more več iz njega.

Starka je bila kaj vesela, da je Smrt tako prekanila, ter jo je pustila nekoliko dni na hruški.

Te dni ni umrl nihče na svetu.

Naposled izpusti starka Smrt, ko ji je obljubila, da ne pride nikoli več ponjo.

In tako vam potuje Smrt križem sveta; še dandanes ruši in kolje staro in mlado, Skrbi ubiti ali umoriti in odnesti s sveta pa vendar ne more!

Zap. J. Božič.