Od RTM do WTF/XXII
| ← Od RTM do WTF/XXI | Od RTM do WTF XXII Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/XXIII → |
| |||||||||||||||
XXII.
uredi»Živjo!« »Aja, nisem še utegnila pohvalit tvoje hiše, ful mi je všeč.« »Zdaj ko si to rekla, te bojo moji ziher hoteli povabit na kosilo.« Zasmejala sta se. »Me veseli, da te spravljam v smeh. Na MSN-ju si bila nekaj žalostna.« »Ja, Tilen in Jana nista ravno pripomogla k moji dobri volji.« »Saj ni treba povedat, če nočeš.« »Ampak hočem, ker se delno tiče tudi naju.« Obraz se ji je spremenil v brezizraznega, kot da bi ga hotela prilagoditi zgodbi. Sprememba se je zgodila tako hitro, kot ko med reklamami dobrega filma prestaviš na drug kanal in naletiš na dolgočasen dokumentarec o živalih. Pač, ne veš, kaj bi sam s sabo teh pet minut. »Vse skupaj se je začelo že zdavnaj. Nekaj moraš vedeti – Tim in jaz sva najmlajša v naši družbi. Tilen jih ima že dvajset, Jana jih bo čez nekaj mesecev, Tamara se bliža devetnajstemu, midva pa bova komaj osemnajst. Kasneje sva se jim pridružila, Tamara naju je predstavila Tilnu in Jani. Onadva sta že takrat občasno jemala hors, Tamara je bila na koki, midva pa še čisto zelena. Kar pa nima veze. V glavnem, pred kakšnim mesecem, malo pred zabavo, je Tilen zbolel. Najprej je mislil, da je kaka gripa ali kaj in da se bo pozdravil, potem pa je začenjal dobivati rumenkasto kožo in je šel raje k zdravniku. Povedali so mu, da ima zlatenico. To se pač dobi, vsi to dobijo, ko se že nekaj časa fiksajo. Jani se je pa skoraj v istem času zgodilo eno drugo sranje. Bila je pri eni frendici in trije so se zafiksali z dva dni staro iglo. Rezultat – dobila je hepatitis. Doma tega ni mogla skriti in so čisto ponoreli, pa se je zlagala, da je bolezen pobrala od enega fanta. Cepili so jo in zdaj je v redu. Oba sta morala okrevati in sta obljubila, da bosta nehala s horsom. Samo tega potem nista storila. Pa to tudi nima veze z zgodbo.« Za hip se je zmedla, kot da ne bi vedela, kaj je hotela povedati. »O, saj to je grozno! Mislim, lahko bi šlo kaj narobe, lahko bi se jima kaj res hudega zgodilo. Zdaj je vse v redu z njima, ne?« je rekel dokaj pretreseno. »A se lahko kaj dobimo? Že dolgo se nismo videli in zanima me, kako sta šla skoz vse to.« »Ne vem, Matej, ju bom vprašala. Pa saj sem ti rekla, da ni nič narobe z njima. Oh, saj res, prinesla sem ti.« V roko mu je stisnila zavojček s horsom in nekaj denarja, ostanek. Tokrat se ni ozrla prek rame, da bi videla, če je kdo blizu. Dajala je vtis, da jo to utruja in da ji je vse manj mar. »Hvala. Saj, ko bom spet rabil …« »Takrat, ko bo Tilen dal meni, mi bo dal še zate. Ti mi daš denar, pa te pokličem, okej?« Prikimal je, zadovoljen, da mu ne bo več treba skrbeti. Pa ne da bi mu bilo treba, ne, samo vedeti je hotel, da ima vedno na razpolago, če se mu bo zahotelo. »Ampak Matej, oh, ali res ne razumeš!?« je vzkipela čez čas. Odkimal je, da ne. »Česa?« je še dodal. Obvladovala se je. »Matej, no! Sem mislila, da ti bo postalo jasno že med zgodbo. Jani in Tilnu so rekli, da je nenavadno, da nista zbolela že prej. Rekli so, da ponavadi zboliš že na začetku fiksanja! In midva sva komaj začela s horsom! Kaj, če sem bolna!?« je izbruhnila. Matej se je odkašljal in jo nejeverno gledal. Ni vedel, ali misli resno ali je to le trenuten impulz. »Tjaša, a se ti ne zdi, da malo pretiravaš? Ne bi že opazila, če bi zbolela? Pa tudi, saj nisi počela nič nevarnega, da bi bilo lahko karkoli narobe? Pomiri se, no,« je rekel tolažeče, vendar še vedno tako, kot da ne verjame, kar mu govori. »Matej, no …« je jokala. Živciralo jo je, da ni takoj razumel. »Glej, Jana ni opazila, njeni starši so! Tilen pa tudi ne bi dojel, če ne bi postal rumen! Sploh pa se to dobi od nečistih igel ali kaj takega in jaz … Nisem vedno pazila, kaj me je to brigalo, še vedela nisem, da lahko zbolim. Pa tudi takrat v Umagu, ko sem ti dala speedball, no jaz sem takrat prvič vzela hors. Nisem ti hotela nič reči, ker itak ni važno, si potem sam poskusil. Ampak, Matej, kaj, če sem bolna!?« »Ni bilo fer od tebe, da si lagala! Saj ne, da to kaj spremeni, ampak drugič mi raje povej po pravici! Nisi bolna, sto posto nisi, bi že opazil kdo! No, ja …« »Kaj?!« »Ja, to sem ti že povedal, da Mel misli, da imaš težave. Pa moja starca sta nekaj bluzila o tem, da si anoreksična. Pa še ena moja frendica te je videla in je tudi rekla, da si preveč bleda. Pa zakaj ti to govorim, to nima veze s čimerkoli! To je najbrž od stresa, zaradi tvojih starcev in ločitve …« »In kaj, če ni?« »Pa je! Nehajva s tem, ker nima smisla. Ne pokvariva si dneva!« »Moj je že pokvarjen. Matej, strah me je. Če sem bolna, me bodo lahko pozdravili, če grem tja. Če pa ne grem, ne vem, kaj bo,« je pribila in utihnila. Mednju je legla senca, oba sta bila trmasto prepričana, da imata prav, in nista nameravala popustiti. Mateju se je zdela smešna že sama misel na to, da bi lahko zbolela. »Tjaša, ne bova se zdaj prepirala! A bi rada, da ti rečem, da si bolna, boš potem boljše volje?« je rekel nestrpno, saj ni prenesel tišine. »Ne, nočem tega! Ko pridem domov, bom poklicala na kliniko in vprašala, kdaj se lahko grem testirat!« »Prav, če res hočeš in boš potem bolj mirna. Grem s tabo?« je ponudil, ker se mu je zdelo prav. Prikimala je, hvaležno in pomirjeno. Ker je povedala, kar je imela povedati, in ker je Matej dobil, kar je želel, sta se poslovila. Obljubila je, da ga pokliče takoj, ko bo vedela, kdaj se gre lahko testirat. Počasi je odšel domov, ni se mu mudilo in še vedno ni razumel, zakaj je bila Tjaša tako panična. Vendar jo je imel rad in mu ni bilo težko. Počutil se je bolje, ker je vedel, da ima hors pri sebi. Odšel je v sobo in se ni zmenil za klice staršev, ki sta ga spraševala, kaj namerava narediti glede šole, ki se začne čez dva dni. Zaklenil je vrata svoje sobe, si dal šut in užival v letenju na oblaku. Tako zamrznjen je bil, vse dokler se ni pripravil do tega, da se je slekel in zaspal. Tjaša ga je poklicala malo pred osmo in mu rekla, da se je naročila ob desetih in da se dobita pred kliničnim centrom deset minut prej. Doma se mu ni dalo razlagati, kam gre, zato je odšel kar brez pojasnila. Vroče mu je bilo, ampak upošteval je Pijin nasvet in se držal dolgih rokavov. Saj ni nameraval opozarjati ljudi na to, da se kdaj pa kdaj šutne. Tjaša je bila še bolj bleda kot običajno, in čeprav je bilo vroče, se je tresla. »Tjaša, a imaš spet krizo?« Počila ga je po rami in se kislo nasmehnila: »Ne, budalo, strah me je! Štekaš?« »Ja, ja, saj sem se samo hecal. Greva?« Prijela ga je za roko in jo stisnila; nohte mu je zarila v dlan, da so mu stopile solze v oči. Ona tega sploh ni opazila in pomislil je, da mora biti kar precej prestrašena. »Tjaša, saj sem tukaj! Tudi če bo kaj, in ne bo, boš pač dobila zdravilo ali karkoli in bo minilo! Samo midva bova vedela in potem bo vse super! Prav?« jo je opogumljal. »Kam pa greva?« je dodal, potem ko je nekaj trenutkov le zmedeno gledal okrog sebe. »Malo naprej, na infekcijsko,« je rekla tiho. Hodila sta v tišini, ko pa sta prišla pred vhod v kliniko, se je Tjaša ustavila. »Ko boš prišla ven, greva lahko na sladoled, kaj misliš? Že dolgo nisva šla nikamor sama!« je hotel, da bi mislila na kaj lepega. »Matej …« Proseče ga je pogledala. »Ful hvala, ker se trudiš, ampak, a bi mi naredil še eno uslugo?« »Ja, reci?« »A se lahko greš še ti?« »Kaj, testirat? Pa saj nimam nobenega razloga za to!« je bil kar presenečen. Proseče in prestrašeno ga je pogledala. »Oh, prav, če ti bo potem lažje,« se je vdal. Stopala sta po morečem hodniku in se ustavila pred eno od ambulant. »Bom šel jaz prvi, da boš videla, da mi ne bodo odrezali noge, okej?« je rekel pogumno in potrkal. Zdravniku je povedal, da sta se s punco prišla testirat, in ta mu je podal lista z vprašanji in svinčnika. »Tole morata izpolniti, preden opravimo teste,« je pojasnil. Matej je zavzdihnil in zavil z očmi. Zunaj je Tjaši podal enega od listov in svinčnik. »Kaj pa je to?« »Dohtar je rekel, da morava to izpolnit.« Prikimala je in v tišini sta začela pisati. Kakšna vprašanja so to?! Ali imate še katero drugo spolno prenosljivo bolezen? Kako pa naj bi jaz to vedel? je nejevoljno pomislil Matej. Odgovore je napisal zelo približno, večino si je kar izmislil. »Si?« je nestrpno vprašala Tjaša. »Ja.« Skupaj sta stopila v ambulanto in zdravniku pomolila vprašalnika, svinčnika pa sta odložila na mizo. »Kar sedita,« je rekel prijazno. Spogledala sta se in hkrati sedla. Zdravnik je s pogledom ošinil odgovore in se z dvignjenimi obrvmi ustavil pri nekaterih Matejevih, rekel pa ni nič. »Vaju zanima karkoli glede testa ali česarkoli?« Spet sta se spogledala in hkrati odkimala. »Želita, da je testiranje anonimno?« »Ja,« je Matej odgovoril za oba. Tjaša se je preveč tresla, da bi lahko karkoli spravila iz sebe. »V redu,« je odgovoril zdravnik enako prijazno kot prej in jima podal napotnici ter ju poslal naprej. Dal jima je tudi listka z nekakšno šifro. »S temle se vrnita po rezultate.« Prikimala sta in odšla. »No, to ni bilo tako slabo, a ne?« je rekel Matej, potem ko sta od mrke ženske dobila vse potrebne papirje za odvzem krvi. »Ja, sem mislila, da bodo bolj komplicirali,« se je strinjala. Počasi sta šla še do laboratorija. Tjaša ga je spet proseče gledala. »Okej, počakaj me tukaj, čez minutko bom nazaj.« Potrkal je na vrata, ki so se skoraj v trenutku odprla. Pred njim je stala punca, ki ga je spominjala na Tjašo. Bila je enako bleda in tresla se je. Ustnice je imela razpokane do krvi, tako si jih je pogrizla. Pogledal je njene roke, pa na njih ni opazil sledi igle. Umaknil se ji je s poti in hvaležno je nekaj zamrmrala. Prijazna sestra ga je z nasmehom povabila naprej. »Kar sedi, ne bo bolelo, samo malo krvi ti bomo vzeli,« je rekla dobrohotno. Tudi če bi mi manjkalo pol glave, bi rekla, da me ne bo bolelo, je pomislil, vendar je vedel, da je ljudem lažje, če jim to rečejo. Čeprav je to dostikrat laž. »Kaj bi mi rekli, če bi mi manjkalo pol noge?« je predrzno vprašal. »Najbrž kaj podobnega. Vsaj jaz bi.« Nasmehnila se mu je. »Ne bo trajalo dolgo,« je rekla. Zavihala mu je rokav na levi roki in pripravila injekcijo. Opazil je, da je presenečeno usločila obrvi, ko je zagledala vijolično sled na pregibu njegove roke. Nič ni rekla, vendar je njen pogled povedal vse. Ni lagala – le malo ga je zbodlo in končala sta v treh minutah. »Pohvaliti vas moram, niste lagali,« je rekel in pomežiknil sestri. Zunaj si je odtrgal vato, prelepljeno z obližem. »Ne delaj tega, lahko se ti naredi modrica!« ga je posvarila Tjaša. »Pa kaj? Saj sem že tako ali tako vijoličen,« jo je zavrnil. Ponovil ji je, kar mu je pred petimi minutami rekla sestra: ne bo bolelo in ne bo dolgo trajalo. »Saj bo šlo, no, ne sekiraj se toliko.« Vstala je in se s tresočimi koraki odpravila proti vratom. Ko jih je zaprla za sabo, je Matej zaslišal pridušen jok. Sprva je mislil, da se mu dozdeva, saj je bil sam na hodniku, vendar je potem ne daleč stran opazil bledo punco, ki je prej stopila skozi vrata. »A si kul?« je pristopil. Posmrkala je. »Ne, v bistvu nisem. Moj fant ima HIV, šla sem delat test,« je rekla in s tem povzročila nov plaz solz, ki se ji je usul po licih. »No, dokler ne veš sigurno, še ne jokaj,« jo je miril, vendar zaman. »Hvala za trud, ampak mislim, da se ne da pomagati. Bova že kako.« Iz miniaturne torbice je vzela še manjši robec in se glasno useknila vanj. Potem se je nekoliko bolj odločno odpravila proti izhodu. Nekaj trenutkov kasneje je iz sobe stopila Tjaša. »Je bilo hudo?« »Ne, sploh ne. Prav si imel.« »Koliko časa bova zdaj morala čakati, kakšno uro?« »Oh, ne. Naslednji teden izveva.« »Zakaj nama pa ne morejo povedati zdaj?« sta zamenjala vlogi – zdaj je bil Matej v rahli paniki, Tjaša pa mirna. »Saj ne morejo tega takoj vedeti, sam veš, da ne gre tako hitro. Zdaj se pa umiri. Spomnim se, da si mi ponujal nekakšen sladoled?« je rekla zbrano in veselo.
Ko sta stopala proti Prešernovemu trgu, da bi poiskala sladoled, je Tjaša presenetila Mateja: »Kaj pa je bilo s tisto punco? Čisto zelena je bila v obraz in jokala je kot dež.« »Nisem vedel, da si jo opazila. Od fanta je dobila HIV. No, vsaj mislita tako, zato je šla na test.« »Kaj!? To je grozno! Kako je lahko bil z njo in jo okužil?« je vzkipela. »Mislim, da je vedela ves čas. No, saj potem se je pomirila in rekla, da bosta že uredila.« »Pa ja ne misli ostati z njim?« je bila ogorčena Tjaša. Zmajala je z glavo in rekla, da ne razume takih punc. »Preveč so zaljubljene! Mislim, saj ne pravim, da te nimam rada, ampak kar je preveč, je pa preveč!« je še dodala. Matej je pripomnil, da bi ostal z njo, tudi če bi bila bolna. Srepo ga je pogledala. »Tega ne moreš misliti resno!« Raje je pogledal stran, saj ni hotel dodati, da misli zelo resno. Kupil ji je sladoled, sedla sta in uživala v prijetnem dopoldanskem soncu. Mateju je kar nekajkrat zazvonil telefon, toda ko je zagledal domačo številko, je samodejno odložil telefon v žep in se za zvonjenje ni zmenil. »Ne da se mi še domov,« je pojasnil in skomignil z rameni. »Te ne bodo nadrli?« »Ne, Tjaša, morala bi biti doma, ko se mi prepiramo. Saj še opazila ne bi, ne spomnim se, kdaj sta se nazadnje zdrla name.« To je rekel sarkastično, njej pa se je zdelo kul. »Potem nimaš problemov! Saj ne, da mene non stop nadirajo, ampak smo se že kdaj skregali!« je zavila z očmi ob spominu na to. »A si jim pustila številko, da te lahko pokličejo, ko bodo imeli rezultate?« »Ja, dala sem jim tudi tvojo, če mene ne bodo dobili. Sicer pa lahko tudi sama pokličeva čez en teden.« »Ja, no. Jutri je zadnji dan počitnic.« To je rekel z glasom, ki je bil tako poln obžalovanja, kot bi mu umrl hišni ljubljenček. »Ja, in? Malo bomo zafrkavali prfokse, drugače pa bo žur! Ne bit tak, poglej s svetle strani.« »Ja, če pa ni svetle strani! Učenje, manj se bova videla, sedenje pri miru osem ur na dan … Halo, delal bom kasneje, ni treba, da me že zdaj mučijo!?« »Saj bova kakšen dan prešpricala, pa bo,« ga je stvarno mirila. Sploh se ni obremenjevala s tem – le zakaj bi se, ko se je malo prej lepo zadela. On je svoj steš pozabil doma. »No, bolje bo, da grem domov,« je rekel, ko je nalašč preslišal že deseti klic z domače številke. Prikimala je in obsedela. »Ne greš z mano na bus?« je rekel presenečeno. »Ne, ne ljubi se mi. Si bom poklicala koga za družbo. Oh, jutri se najbrž tudi ne vidiva. Grem na morje z Jano in Tilnom, da malo nadoknadimo,« ga je takoj zatrla.
Pokimal je, jo poljubil in odšel proti postaji. Med potjo je skesano poklical mamo in se opravičil, da je bil v City parku in da se ni nič slišalo. »Na poti domov sem, mami. Ja, drugič bom imel bolj na glasno.« Stopil je na avtobus in med vožnjo premišljeval o punci, ki je dobila HIV in o njeni vdanosti fantu; pa o Tjaši in o tem, kako je bila zgrožena nad punco, ki se je odločila ostati s fantom. Včasih je pomislil, da ga nima tako rada kot on njo, vendar se je oštel in mislil na šus, ki ga je čakal doma.