Od RTM do WTF/XXIII

← Od RTM do WTF/XXII

Od RTM do WTF XXIII Asja Hrvatin

Od RTM do WTF/XXIV →

Spisano:	Vika Planinšek
Izdano:	(COBISS)
Viri:	avtoričina skripta
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

XXIII.

Začetek šolskega leta je minil v obujanju spominov. Prvi dan je bil za Mateja nasploh nenavaden, ker sta se ponavadi pred šolo dobila z Mel in malo poklepetala o tem, kaj je novega. Zavedel se je, da je že res dolgo ni videl, in pomislil, kako bo v šoli. Ali bodo zagnali hrup okrog tega? Verjetno ne, si je odgovoril zamišljeno. Oblekel se je in v žep vtaknil kuli, pod roko pa dal mapo. Prvi šolski dan so jih vedno zasuli z listi, urniki, brošurami in podobnim sranjem in ni nameraval ves dan tega vlačiti po rokah. Starša sta mu že večer prej zaželela vso srečo, da sta se lahko to jutro mirne duše odpravila v službo. Matej se pred šolo ni zadel, ni hotel, da bi že takoj kdo opazil. Odšel je od doma, in ko je prišel pred šolo, je omahoval. Začutil je hud odpor – ne pred šolo, ampak samo stavbo in ljudmi v njej. Seveda ga ni nikdar vleklo k šoli, zdaj pa se je čutil odraslega, kot da je pomembnejši od drugih in da tega ne potrebuje. Mračnjaško se je vdal usodi in stopil skozi vrata. Zadnjo minuto mu je uspelo priti v razred in to je storil nalašč: pred poukom je bil v razredu vedno direndaj in vsi so se drli drug čez drugega, njemu pa je šlo to neznansko na jetra. Sedel je na edino prosto mesto, nekje zadaj. Svojega soseda še pogledal ni.

»No, še zadnji se nam je pridružil, tako da lahko začnemo. Dobrodošli v tretjem letniku,« je zapela razredničarka. Na to so bili pripravljeni in so se znali izklopiti za čas njenih razvlečenih govoranc. Ko je utihnila, so se njihovi stekleni in odmaknjeni pogledi spremenili v živahne. »Razdeliti vam moram še neke malenkosti, saj veste. Tako. Bina, ti razdeli ta kup; Goran, ta je zate; Mia, ti razdeli tega in tale je zate, Matej.« Nejevoljno je vstal in pograbil kup listov. Vedno se je neumno počutil, ko je moral deliti liste, ker se je počutil kot zver v živalskem vrtu, ki si jo vsi ogledujejo. S pogledom mu je uspelo oplaziti Mel, ko ji je dajal list, ona pa ga je pogledala naravnost v oči. Prav tako Boštjan, ki je sedel poleg nje. Matej je po hitrem postopku razdelil liste in sedel. »No, zdaj imate prosto uro. Ne smete še domov! Jaz bom ostala v razredu, vendar se ne zmenite zame,« je rekla razredničarka in iz torbice potegnila Lady, da je potešila svojo dnevno potrebo po tračih. »Matej, kaj si počel med poletjem?« je k njemu prisedla Neja. »Oh, nič posebnega. Oropal sem banko, ubil nedolžno babico, ki je prepočasi prečkala cesto – saj veš, kot ponavadi. Pa ti?« je zajedljivo odgovoril. »Hm, nekdo je vstal z levo nogo. Sklepam torej, da Tjaša spi na desni strani postelje?« ga je podražila. »Jaz tudi nisem počela nič posebnega. Bila sem na Mallorci dva tedna s starci, drugače pa sva s Klemnom hodila naokrog. Bila sva na super žuru v Fanu in Tramontani. Aja, saj smo se tudi srečali enkrat? Si še vedno s Tjašo? Kako je bila nesramna do Mel! Groza! No, hotela sem se ti še zahvaliti za žurko. Drugače ne bi nikoli začela s Klemnom. Saj boš naredil še kakšno, ne? Joj, ampak zjutraj je bilo pa vse v groznem stanju! Si dolgo pospravljal? Pa kako je bilo Boštjanu slabo od tistih mojih iksov! Nisem vedela, da je zanj prvič, sploh pa mislim …« je začela veselo in hitro brbljati. »Matej, a me sploh poslušaš?« se je prekinila. »Ne, sori …« Razumevajoče je prikimala in dodala, da mu bo še kaj povedala jutri, ko bo boljše volje. K njemu je prišel še Boštjan: »Matej, kaj se dogaja s tabo? Totalno čuden si. Pa ne mislim na to, kar je med vama z Mel, ampak kot da nisi več ti. Ne vem, no, če imaš kaj za povedat, daj.« Matej ga je pogledal hladno in vzvišeno: »Hvala, ampak ne potrebujem pomoči. Govoriš, kot da sem zmešan, v resnici pa si nor ti, če misliš, da bom govoril s tabo.« Zanj je bil pogovor s tem končan, pa tudi ura se je iztekla, zato so se odpravili domov. V naslednjih dneh se je raje domenil s Tjašo, da mu je dala dovolj horsa za dva tedna. Vsako jutro pred poukom se je zadel, da je zdržal čez dan. V šoli se je večinoma držal zase, ni mu bilo do pogovora z nikomer, sošolci pa so ga tudi pustili pri miru, ker so videli, da iz njega ni nič. Med urami ni poslušal, zapisoval si pa tudi ni nič, ni se mu zdelo pomembno. Med posebej dolgočasno uro zgodovine mu je Mel poslala listek s sporočilcem. Matej, ne delaj si tega!!!!! je pisalo. Poslal ji je grd pogled in strgal papirček na koščke.

Prišel je ponedeljek, dan ki ga nihče ne mara. Da bi se to še poslabšalo, je Mateju med glavnim odmorom zazvonil telefon. »Halo? Iz bolnišnice kličete zaradi rezultatov? Kakšni pa so? Kako to mislite, da ne veste? Moj bog, morate res imeti diplomo, da preberete list papirja!? Prav, oglasil se bom po šoli, takoj ko bom lahko.« Nejevoljen je pospravil telefon v žep in zabrisal sendvič v smeti. Odpravil se je proti razredu in na drugi strani hodnika zagledal Tjašo. Ko se ji je približal in videl njen mrtvaško bledi obraz, mu je bilo vse jasno. »So tebe tudi poklicali iz bolnice?« je zaključil. »So me, ja. A si moreš misliti, kaj mi je rekla tista neumna krava od bolniške sestre!?« je odvrnila in njena lica so dobila rožnat pridih. »Ja, si lahko. Da ne more prebrati izvida, ker nima diplome?« »A, potem so tudi tebi to rekli. Še dobro, sicer bi jo res nadrla. Veš, kaj to pomeni?« »Da ne more prebrati izvida, ker nima diplome iz medicine?« je ponovil in oponašal tipičnega butca iz ameriških komedij. »Ne! To pomeni, da je nekaj narobe z mano!« je zaključila po svoje. In v svojem zaključku je bila neomajna. »Tjaša, res se po neumnem sekiraš! Sploh ne veš, kaj ti je, in si že vsa panična! Tak je pač postopek, to vsem delajo!« jo je miril. Dosegel pa je ravno nasprotno. »Mogoče ne vejo, kako nam je? Ko čakamo, da nam povejo, a bo vse v redu ali ne?« se je razhudila. »Vejo ali pa tudi ne. Itak ni pomembno. Zdaj greva do zdravnika in on nama bo polepšal dan, ko bo rekel, da je vse okej!« je rekel odločno in prevzel pobudo. »Kdaj končaš danes?« »Še eno uro imam, pa ti?« »Jaz tudi. Se dobiva pred vecejem v prvem nadstropju?« je predlagal. Pokimala je in odhitela sta vsak v svojo smer. Matej se je komaj zavedal sveta okoli sebe in naslednja ura se mu je vlekla kot še nikoli prej. Takoj ko je zazvonil zvonec, je brez pozdrava stekel iz razreda in zadihano pritekel pred vece. Tjaša je prišla takoj za njim in hitro ga je potisnila v eno izmed kabin. Oba sta nekako vedela, da prej rabita šut. »A so tudi tebi sošolci rekli, da si postala čudna?« je rekel, da bi jima čas hitreje minil, medtem ko je pripravljala drogo. Tudi pri tem opravilu sta se izmenjavala; odvisno je bilo od tega, kateri od njiju si je bolj želel zadeti se. »Ne. Nekateri so me spraševali, če sem postala metalka ali vampirka, ker sem kao bleda. Ampak nimam problemov z njimi,« je rekla brezskrbno. »A tebi morijo?« »V bistvu se ne pogovarjamo.« »Ah, no, potem je pa v redu. Itak sem ti že rekla, da si boljši od Mel in podobnih, tako da ti ni treba načenjati te teme.«

»Saj vem, no.« Opazoval jo je, ko je potegnila hors v brizgalko. To je naredila tako vajeno, kot da bi to počela že vse življenje. Sam te hladnosti še ni premogel, še vedno je zaklepal vrata svoje sobe, kadar se je zadeval, še vedno ni želel, da bi ljudje vedeli, kaj počne, še vedno ga je včasih zaskrbelo, da s Tjašo nista to, kar sta včasih bila. Vendar se je to dogajalo vse manj pogosto. Ko sta se zadela, pospravila za sabo in neopažena smuknila iz veceja, se jima je končno uspelo odpraviti kliniki naproti.