Od RTM do WTF/XXVI
| ← Od RTM do WTF/XXV | Od RTM do WTF XXVI Asja Hrvatin |
Od RTM do WTF/XXVII → |
| |||||||||||||||
XXVI.
uredi»Matej, si v redu? Kaj pa ti je bilo?« je prihitel Klemen. »Ja, nič ni narobe z mano, saj sem tukaj, a ne? Malo sem bil utrujen, to je vse,« je odvrnil in se ga skušal na hitro znebiti. Pristopila je še Neja: »Hej!« »Glej, vse je super z mano, sem že Klemnu povedal.« »Oh, saj nisem mislila tega.« Prvič po dolgem času Matej ni vedel natanko, kaj reči: »Na kaj pa si potem mislila?« »Nate in na Mel. A še vedno ne govorita?« Matej že lep čas ni pomislil na Mel, povsem se je navadil na to, da ne govorita drug z drugim. Sprva jo je še pogrešal, zdaj pa se je navadil. »Hm, ne vem. Po mojem ne, dokler se ne bo opravičila, že ne.« Kradoma je pogledal Mel in ujel njen pogled, potem pa hitro nadaljeval, zanalašč bolj naglas, da bi ga slišala: »Glej, saj mi sploh ni mar. Čisto v redu je tako, kot je. Ena skrb manj pač.« Klemen in Neja sta ga gledala, kot da bi jima v obraz pljusnil vedro ledene vode. »Predaleč greš,« je rekel Klemen jezno, Neja pa ga je le gledala, kot bi se v Matejevem telesu naselil nekdo z Marsa. Potem je jezno prhnila in mu prisolila zaušnico. »Ker kreten si ti!« je rekla jezno in ga hotela še enkrat udariti, vendar jo je Nina prijela za roko in zamrmrala, da ni vreden tega. Žal je vse skupaj videl tudi profesor sociologije, ki se je vrnil v razred po dnevnik. »Hej, kaj pa imate tukaj?« je rekel glasno in avtoritativno. V hipu se je dogajanje umirilo. »Nič, vse je v redu.« »Ja, samo pogovarjali smo se.« »Neja, glej, da se to ne ponovi več. Me ne zanima, zakaj si to naredila, samo glej, da ne boš več. O tem, kar se je zgodilo, bom obvestil vašo razredničarko.« Prijel je dnevnik pod roko in vse še enkrat strogo pogledal, potem pa odšel. »Lahko bi kaj rekel, lahko bi vsaj trznil, lahko bi mislil na koga drugega razen nase!« je Neja dokončala svoj izbruh jeze. »Krava, ti mi že ne boš govorila, kaj lahko delam in česa ne. Kdo pa misliš, da si?! Kurba,« je rekel in jo udaril. Zaslišal se je grozljiv tlesk in Nejo je vrglo po tleh. Ni želela jokati, zato se je premagovala, a ni ji uspelo. Obsedela je tam kot kup nesreče in jokala. Ves razred, ki je z zanimanjem spremljal dogajanje in jim je pred tem živahno skandiral, je utihnil, kot bi ga nekdo izklopil. Gledali so Mateja, s pogledi so ga prebadali, kot bi ga želeli raztrgati na kosce. Nina se je sklonila k Neji in ji tolažeče prigovarjala. Mel je vstala in se vmešala: »Matej, kaj delaš? Kaj je s tabo narobe? Zadnje čase te sploh ne poznam več!« »Boli me kurac.« »Zmešan si.« »Norec.« »Kaj se pa greš!? Slabič, punce tepeš!« »S tisto kravo iz tretjega e prav pašeta skupaj!« Obkladali so ga s takšnimi in drugačnimi vzdevki, vendar njegov obraz še vedno ni izdajal ničesar. Sedel je na svoje mesto, Boštjan pa je pobral stvari in se presedel stran. V razred je stopila profesorica matematike in se začudila nad tem, kako tiho so bili. Ponavadi je trajalo pet minut, da jih je prepričala, da so utihnili in se pripravili, danes pa od njih ni bilo niti glasu. Tako je ostalo še ves dan, Mateja pa so se izogibali, kot bi bil kužen. Njegova edina želja je bila najti Tjašo, toda zdelo se je, da se je udrla v zemljo. Šele po pouku mu jo je uspelo priklicati na telefon in obljubila je, da gresta na pijačo. Zasedla sta mizo čisto v kotu lokala v bližini šole. »No, kaj bo dobrega?« je rekla dobrovoljno in ga poljubila. Pogledal je njene zenice in videl, da so široke kot dva krožnika. Tudi sam si je zaželel šuta. »Nič ne bo. Slab dan,« je skušal pojasniti svojo namrgodenost. »Si vstal z levo nogo ali kaj?« »Ne, ampak sem ugotovil, da imam totalno glupe sošolce. S tem folkom sem bil v klasu toliko časa in imel sem jih za frende, ha, šele zdaj vidim, kaj so. Kreteni,« je rekel in pljunil v pepelnik. Tjaša ga je s studom ošinila in mu prižgala čik. Še sama je vzela enega. »Sem mislil, da ne kadiš,« je rekel, potem ko je nekaj časa užival v nikotinu, ki mu je tekel po žilah. »Saj ne kadim rada, samo zdaj, ko nisem navajena, me zadaneta dva čika,« je rekla mirno in si prižgala še enega. Tudi sam se je spomnil na omotico, ki ga je ovijala prvih nekaj mesecev. »Se spomnim, ja. Dolgo nazaj je bilo pri meni isto.« »No, ampak ne govoriva o tem. Najprej povej, kaj je bilo v šoli?« V grobem ji je obnovil dogajanje med odmorom za kosilo. »Ta krava Mel, vse je naščuvala proti tebi,« je bilo Tjašino preprosto mnenje. »Prej sem malo dvomil, da je res taka, ampak po tem danes mi je vse jasno.« Prikimala je, zadovoljna, ker je končno uvidel, da je imela prav. Rada je imela prav. Vedno. »No, ampak tudi to je postranskega pomena,« je rekel nazadnje. »Aha, zdaj prehajamo k bistvu. Čestitam, to bo rekord: eno uro si potreboval,« je rekla in zazehala. S tem je jasno pokazala, koliko jo vse skupaj zanima. »Ja, nisem hotel še tebi zamoriti dneva.« »Aha, torej smo vljudni, kaj?« se je posmehnila. »Ah, daj no, ne govori mi zdaj o vljudnosti.« Pogledala ga je izpod obrvi, rekla pa ni nič. »Zakaj si mi podtaknila heroin v hlače?« je rekel končno. »Oh, za to gre?« je zamahnila z roko, kot da bi pričakovala kaj hujšega. »Ne govori tako, kot da to ni nič! Lahko bi mi vsaj nekako namignila, ne pa da sem to sam odkril na poti domov. In še dobro, da sem odkril. Predstavljaj si, da bi starci našli, kaj bi jim potem rekel?! Da je to pralni prašek ali kaj?« je povzdignil glas bolj, kot si je želel. »Matej, ne razumeš.« »Ne, res ne razumem. Saj zato sem pa hotel govoriti s teboj, da bi mi pojasnila.« »Glej … Obljubil si mi, da se lahko zanesem nate. Potrebovala sem pomoč in mislila sem, da boš pomagal.« »Saj tudi bi, Tjaša, ampak lahko bi mi povedala. Poslala bi mi mejl, sms, karkoli. Saj ti ni FBI na sledi, no, lahko bi mi povedala. Tisoče načinov je.« Zdaj je govoril že bolj umirjeno, vendar še vedno ni mogel prikriti jeze v svojem glasu. »Pač nisi v tem poslu, ne dilaš. O tem vem več kot ti, sprijazni se. Lahko ti ure in ure govorim o tem, pa bom še vedno vedela več kot ti.« Menila je, da ga bo s tem zadovoljila, ko pa nejevolja ni izginila z njegovega obraza, je razložila svoje početje: »Od Tilna kupuje hors policaj v civilu. Zmenjena sta, da mu Tilen daje robo s popustom, kaps pa ga ne zašpeca. Kadar izve, da se pripravlja racija v Fanu ali kaj podobnega, ga lahko vnaprej obvesti in mu tako reši rit. In tudi zdaj mu je omenil, da na policiji sumijo, da dila in da bi ga lahko preiskali. Zato je večino robe, ki jo ima doma, razdal in tudi mene je prosil, da vzamem nekaj. Ampak tudi mene policija pozna, že večkrat so me popisali in zdelo se mi je prenevarno. V Bachusu se mi je ponudila popolna priložnost in nisem mislila, da boš imel kaj proti. Rekel si, da se lahko vedno zanesem nate. Edino, kar mi lahko očitaš. je to, da sem ti verjela na besedo. Zdaj se boš pa še jezil?« Svojo pripoved je končala s cvilečim glasom. »Tjaša, saj to razumem. Ampak samo reči bi mi morala, veš, da bi ti pomagal.« »Ja, nisem razmišljala. Mislila sem, da bi se morda prestrašil, ko bi videl, koliko je tega.« »Tjaša, če ne moreš meni zaupati, komu pa boš?« je rekel razočarano, zmajal z glavo in ugasnil čik. Tjaša je začela pospravljati stvari v torbico. »Glej, Matej, rekla sem ti, da ne štekaš. Za naprej se niti ne trudi, ker ti ne bo uspelo. Nisem kot ti, da bi o vsem vnaprej razmišljala in mislila na druge. Ja, včasih sem pač sebična, so shoot me! Čez tri dni te pokličem, da mi daš robo,« je rekla in na mizico vrgla nekaj drobiža. Nekaj ji je ugovarjal, vendar ga je utišala s tako ledenim pogledom, da bi zamrznil polovico zemeljske oble. Zmedeno je gledal za njo in ni mogel razumeti, zakaj se je tako razburila. Slab dan se je spremenil v še slabšega, začela ga je boleti glava in vesel je bil, da je pred vrati vikend in da mu jutri ni treba nikamor. S težkimi koraki se je odpravil do šanka in plačal račun. Ne samo, da je bil v šoli obdan s totalnimi kreteni, še Tjaša ga je brezveze nadirala. Pomislil je, da bi se moral opravičiti. Pa ne, da bi mu bilo za karkoli žal, saj sploh ni razumel, kaj dela narobe. Ne, hotel je le, da bi bilo med njima spet vse v redu in da bi imel eno skrb manj. Pa v resnici ni mislil tako hladno, kot se je slišalo.
Naslednje tri dni je preživel v popolnem peklu, pojma ni imel, kako mu je uspelo, da ni zblaznel. Doma je vključil računalnik in videl, da je prejel trideset mejlov. Tudi telefon je bil natlačen s sporočili. Včasih bi bil vesel, da toliko ljudi misli nanj, tokrat pa je bilo drugače. Med vsemi sporočili, ki jih je prejel, ni bilo niti enega prijaznega. Ves razred se je postavil na Melino stran, govorili so mu, da je prasec, da bo bolje zanj, če se opraviči, in podobno. Odgovoril je na samo en mejl, ki mu ga je poslala Mel: Matej, ne delaj tega! Vse si boš pokvaril in potem ti bo žal. Stresel se je od jeze. Zdaj bo pa igrala svetnico in mu pridigala! Ha, ne bo šlo. Odgovoril ji je v enem samem zlobnem stavku: Prelomil sem obljubo. Zadovoljen je bil, ker je vedel, da jo bo to prizadelo. Le tega ni vedel, koliko.
Dolgo časa je preteklo, odkar je Mel nazadnje sedela na avtobusu, ki je peljal proti Matejevemu domu. Ni vedela, kdaj je bila nazadnje tako živčna. Noge so ji lahno poskakovale gor in dol in nikakor jih ni mogla umiriti. Razmišljala je o Mateju in o tem, kako se je zaradi njega spremenila. Navadno ni pustila ljudem, da bi hodili po njej, Mateju pa je vedno nekako uspelo, da ji je prišel do živega. Skočila je z avtobusa, si spela lase v čop in trdno prijela verižico z Matejevim obeskom za srečo, ki jo je vedno nosila okrog vratu. Noge so jo kar same nesle mimo dobro znanih hiš in hitro je našla pravo. Pozvonila je in odprla ji je Marija, čistilka pri Matejevi družini. Mrka ženska v ponošeni trenirki s cunjo v roki ji je v pozdrav le pokimala. »Je Matej v sobi?« je Mel ohranila vedrino v glasu. Ženska je znova pokimala in zagodrnjala nekaj kot: »V mojih časih nismo cele dneve preležali v sobi,« in naprej loščila omarico za čevlje. »Hvala.« Mel se je v nekaj skokih povzpela po stopnicah in za hip postala pred vrati Matejeve sobe. Kako ji je bila ta hiša zoprna! Delovala je tako pusto, hladno in ponarejeno, da ji je šlo na bruhanje. Sicer so vse sobe zgledale, kot da bi jih prekopirali iz kakšnega kataloga, pa vendar hiša ni dajala vtisa, da kdo v njej dejansko živi. Zdaj je bila v njej s še večjim odporom. Globoko je vdihnila in vstopila. Čeprav si je v mislih že naslikala prizor, ki ga bo zagledala, ko bo stopila v sobo, jo je tisto, kar jo je čakalo, vseeno pretreslo. Matej je ležal v kotu, na postelji. Oči je imel priprte, glavo pa naslonjeno na steno. Okoli roke je imel še vedno tesno zategnjeno ruto. »Čao.« Lenobno je odprl oči. »Čao,« je odvrnil. Potem sta dolgo, dolgo sedela v tišini. Matej si je prižigal cigareto za cigareto in vsak dim vdihnil, kot da bi bil njegov zadnji. »Kaj ti sploh delaš tukaj?« je rekel čez čas. »Pomenit sem se prišla s tabo.« »Glede?« »Glede tebe in kaj nameravaš narest glede horsa,« je rekla z mirnim glasom. »Nič ne bom naredil. Ker mi ni treba,« je odgovoril brezizrazno. »Praviš, da ne?« »Ne! Sem ti že rekel, da me pusti pri miru, ker nimaš nič s tem! Sploh pa ni z mano nič narobe.« Kako odlično mu je uspelo ohranjati vedno isti izraz na obrazu. Roko je stisnila v pest in jezno udarila po postelji, v glavi pa ji je vrelo. »Nič ni narobe?! Nič?! Kaj pa je potem to?! Pa to?! In tole?!« je kričala besno in mu izpod odeje iztrgala vrečko s horsom, iglo, limono in tremi počrnelimi žlicami. Vzela mu je ruto in zavihala rokave debelega puloverja. Po rokah je bil čisto vijoličen. »Matej, no! Jaz nisem taka kot tvoji starši, da bi pogledala stran!« »Če pa ne dojemaš!« »Česa ne dojemam? Več vem o tebi kot vsa tista tvoja družba skupaj. Včasih si bil zabaven, kul, prijazen, zdaj pa mi postane slabo, samo če te pogledam! Kot živ mrlič si in ne znaš reči nič lepega o nikomer, dokler nisi prepričan, da boš imel korist od njega!« »Zakaj si potem tukaj? Sem te prosil, da prideš?« ga niso ganile njene besede. »Prišla sem, ker mi je mar zate in nočem, da se totalno zajebeš. Ampak zdaj vidim, da sem mogoče prišla zastonj!« je rekla že bolj mirno. Glavo je imela polno – kaj vse mu je hotela povedati, zdaj pa se ni spomnila ničesar več. Sama sebi je šla na živce, ko se je zavedla, kaj govori. Vse bolj pa se ji je tudi zdelo, da Mateja ne bo nič pripravilo do tega, da bi se malo zamislil. »Nisem majhen otrok, da bi rabil mamico, da me rešuje! Domišljaš si, da si nekakšna junakinja, ki me bo rešila – no, nisi!« »Okej, ko boš na cesti in brez denarja, se spomni, da sem ti hotela pomagat,« je rekla in naglo vstala. Z odločnimi koraki je zapustila sobo. »Pa ne prihajaj nazaj!« je bilo zadnje, kar je slišala, preden je zaloputnila vrata za seboj.
Še dolgo po tem, ko je Mel zaloputnila vrata njegove sobe, je Matej sedel na istem mestu, naslonjen na steno. Ko je čudovit občutek počasi popustil, se je spomnil, o čem sta se pogovarjala. Povedala mu je veliko, večinoma neumnosti. Da ga ona dobro pozna? Mogoče ve, katere filme in knjige ima rad, ampak kaj pa v resnici ve o njem? In da ima on problem? Saj je zmešana! »Lahko neham, kadar hočem, evo, takoj zdaj!« je rekel namišljeni Mel, odločen, da ji dokaže, da ni zasvojen. Prepričan je bil, da Tjaša ne bi imela nič proti, če bi nehal. Kdo ve, mogoče bi potem tudi ona nehala … Limono, iglo, žlico, plastično cevko in vžigalnik je pospravil nazaj v belo vrečko, to pa odnesel v shrambo in jo zaklenil v skrinjico na najvišji polici. Prašne roke si je obrisal v hlače in se vrnil v sobo. Za vsak primer je dvakrat zaklenil vrata svoje sobe in vrgel ključ skozi okno. »Zdaj boš videla, Mel!« je rekel, ponosen sam nase. Kar naenkrat je imel ogromno prostega časa. Ozrl se je, kot da bi pričakoval, da bo tako dobil idejo, kako naj zabije čas. Ko je dvajset minut kasneje še vedno sedel na stolu in gledal v zrak, si je moral priznati: v glavi se mu je ves čas vrtel čudovit občutek otopelosti in lebdenja. Kot da bi gledal isto videokaseto znova in znova. Ni pa hotel priznati, da je imela Mel prav, zato je legel, se dobro pokril in skušal zaspati. Ta noč je bila verjetno najhujša v njegovem življenju: sprva se je le premetaval, ker se ni mogel udobno namestiti, sredi noči pa je začutil tako silovito bolečino v želodcu, da se mu je zvrtelo v glavi. Po kolenih se je odplazil do vrat in jih skušal odpreti, da bi prišel do stranišča. Telo so mu stresali krči, in ker ni videl druge rešitve, se je nagnil skozi okno in bruhal. »Samo en šut, saj bom jutri nehal, prisežem!« je zajokal proti nevidnemu sogovorniku. Bolečine so postajale vse hujše, želja po heroinu pa je rasla. Iz obupa se je celo nekajkrat zaletel v vrata, da bi jih podrl in prišel do shrambe. Do svoje bele vrečke. Ko mu je iz ust tekla le še bela sluz in je bil od bruhanja že čisto brez sape, še vedno pa mu ni uspelo premagati želje po horsu, je skočil skozi okno. V nogah ga je hudo zabolelo, ko je pristal na tleh. Prevalil se je na bok in z roko zaplaval po lastnem bruhanju. Histerično je planil na noge in začel v temi preiskovati tla, da bi našel ključ. Kot manijak je skakal levo in desno vsakič, ko je zagledal nekaj bleščečega. Končno je po nekaj minutah, ki so se mu zdele kot ure, le našel ključ in stekel do vrat. Na srečo je mama rezervni ključ vedno spravljala na isto mesto in hitro je lahko prišel v hišo in do shrambe. Roke so se mu tresle in grozno se je potil, ko je skušal odkleniti skrinjico. Danilo se je že in bal se je, da ga bosta zalotila starša, ki sta rada zgodaj vstajala. Pohitel je v kopalnico in se zaklenil. Vsebino vrečke je stresel kar na tla in zastokal od bolečin, ko je sedel. Okoli roke si je zategnil cevko in pobral žlico, da bi vanjo stresel heroin. Z grozo je ugotovil, da v vrečki ni dovolj niti za polovičko doze in obupano se je sesedel. Na tla je stresel še zadnje zrno heroina in ga kar z žlico poravnal v tanko in kratko črtico. Iz žepa je potegnil bankovec in ga kar najhitreje zvil, potem pa s tal posnifal heroin. Čakal je, da ga zadane, vendar je namesto lepega, pomirjujočega občutka dobil le ostro bolečino v nosu, iz katerega mu je hip za tem primezela kri. Čisto belo brisačo si je položil na obraz, stisnil nos in se ulegel na hrbet. Želodec mu je spet parala huda bolečina, in ko je bruhal, ga je peklo grlo. Stvari je stlačil nazaj v vrečko, odhitel mimo šokirane mame kar z brisačo na nosu in segel po mobitelu. Tjaši je poslal sporočilo: Bolan sem. Zelo. Vedel je, da bo razumela, da ne gre za angino ali gripo, in da bo prihitela. Nos ga je nehal boleti, vendar ga je zdaj tako zeblo, da se je ves tresel. »Ne bom jedel, pusti me na miru!« se je zadrl na mamo, ki je za hip pokukala v sobo. »Če pride Tjaša, jo pošlji gor,« je dodal nekoliko bolj prijazno.
Tjaša ga ni nič spraševala, nič ni rekla, sama mu je pripravila šut, ga zadela in potem odšla. Jutri pa res neham, je pomislil blaženo. Vendar je na to pozabil. Mislil je, da bo mama zagnala cirkus okrog jutranjega dogodka in skrbno je sestavljal svojo zgodbo, pa ni rekla nič. Le vprašala ga je, zakaj je Tjaša tako hitro odšla. Nejeverno jo je pogledal in uvidel, da je imela Mel prav vsaj glede ene stvari – tudi če bi se pred obema starcema zadel, bi pogledala stran in si rekla, da sta sanjala. Če ne bi bil še vedno lepo zadet, bi se mu gnusila. Naslednje tri dni se Mel ni prikazala v šoli; Matej je bil zaradi tega presrečen, od ostalih pa si je prislužil vse več grdih pogledov. Sošolci so ga med poukom obmetavali s papirčki, dokler ni bila njegova miza povsem bela in jih je profesor prosil, naj nehajo. Namerno so se zaletavali vanj, Jasna ga je polila z vodo po obrazu. Mateju pa nič od tega ni prišlo do živega. Samo da se je zjutraj lepo zadel, pa ga ni nič ganilo. S Tjašo nista govorila, dokler ga ni sama poklicala. Dogovorila sta se, da se dobita popoldne pri njem doma. To je Mateju dalo nov zagon, da je preživel preostanek dneva, ne da bi zajokal. Sram ga je bilo te šibkosti, vendar si ni mogel pomagati. Grozno je bilo in bal se je, da se mu bo vsak trenutek na čelu izpisalo, da je bolan. Kadar je bil zadet, ni razmišljal tako, zato se je trudil, da bi bil čim manj trezen.
Tjaša je malce zamudila, vendar je bila dobre volje. »Tjaša, oprosti. Prosim, ne kregajva se. Že tako je ves svet proti meni, nočem, da je še med nama vse narobe.«
»Tudi ti oprosti, ne bi smela tako znoreti. Očitno sem imela tudi jaz slab dan, pa sem se morala nad nekom znesti.« Objela sta se in Matej je bil vesel, da je bilo tako. Vsaj nekaj. »In v znak tega, da mislim resno, ti plačam pol šuta, okej?« je rekla in ga spustila iz objema. »No, če se že ponujaš, bi pa res rabil.« Spet je bilo vse lepo. »Ampak, a si ti kdaj pomislila, kako bomo s kešem?« je spremenil temo. »Kako to misliš? A si broke?« »No, to ne, ampak … Saj imam žepnino in štipendijo, ampak vseeno gre ogromno denarja za to, a ne?« »Ja, imaš prav. Moji starši dajejo vsak mesec denar na stran za mojo prihodnost in zdaj imam ta denar. Pa Tilnu včasih pomagam in mi plača.« Zase je očitno lepo poskrbela. »Jaz tudi porabljam prihranke. No, samo upam, da mi ne bo zmanjkalo denarja.« Odmahnila je z roko, kot da se to ne bi moglo zgoditi. »Misliva raje na kaj drugega, prav?« je rekla natanko tisto, kar je želel. Pomislil je, da bi ji povedal. Bil je tako lep trenutek, ravno sta se pobotala in imel je občutek, da bi razumela. Da to ni nič takšnega in da bo vse v redu. »Tjaša, nekaj ti moram povedati.« »Ja, kar reci.« Objeta sta bila sredi sobe in staršev ni bilo doma; res, bil je popoln trenutek, vendar si je v zadnjem trenutku premislil. »Rad te imam, to je vse.«
»Oh, kako lepo od tebe.« Nasmehnila se je in ga poljubila, ni pa mu odgovorila z istimi besedami.